BOB DYLAN

The Bootleg Series Vol. 6, Live 1964

Sony, 2004

Dylanova zbirka »ilegalcev« se vztrajno širi in navadno navdušuje vse tiste, ki jim je na tak ali drugačen način zaznamoval življenje. Ti so seveda zdaj večinoma vsaj že srednjih let, in ker je njihov junak že nekaj let skoraj brez glasu, še toliko raje slišijo zgodnje posnetke. Tudi s koncertom v newyorški Filharmonični dvorani dan pred vsemi sveti je tako. Koncert je sicer prvič objavljen, toda v obliki ilegalcev je na voljo že več kot trideset let in le redki pravi poznavalci Dylanovega opusa ga niso vsaj slišali. Vprašanje je samo, v kakšni zvočni kvaliteti in s koliko osnovnimi informacijami.

Vendar je dvojno ploščo iz historične Sonyjeve zbirke Legacy vseeno vredno kupiti že zato, ker je zvok na njej izjemen, nekaj podobnega velja tudi za spremno knjižico z odličnim esejem princetonskega profesorja Steva Wilentza, ki je koncert doživel kot trinajstletnik, s podrobnimi podatki in celo vrsto izjemnih fotografij s koncerta, torej iz časa pred skoraj štiridesetimi leti.

Ampak plošče navadno kupujemo zaradi glasbe, tudi v primeru Live 1964 ne more biti drugače. Koncert je bil del turneje po izidu Dylanove plošče Another Side of …, ki danes velja za njegovo najboljšo akustično stvaritev, obenem pa prinaša tudi tisto, kar je sledilo na plošči Bringing It All Back Home. Ne gre samo za to, da je bila ta plošča že napol električna, še pomembneje je, da je namesto bolj ali manj standardne protestne folk tematike v besedila vnesla sanjski nadrealizem in morasto abstraktnost poezije, kot ju najdemo v danes klasičnih pesmih Mr. Tambourine Man in It's All Right Ma (I'm Only Bleeding). Lahko bi torej rekli, da ta koncert danes pomeni prelomno točko Dylanove kariere.

Najbolj od vsega pa gotovo očara neposrednost, nenarejenost in iskrenost Dylanovega petja, duhovitih napovedi in napak. Njegov glas je nedotaknjen, interpretacije izvrstne in izvedene s samozavestjo zrelega umetnika. Dylan pozna svoje občinstvo in ve, kako ravnati z njim. Niti za trenutek ni ciničen in odtujen, kot je na odru pogosto danes (in že dolga leta). Duhovit je v napovedih in se zna šaliti tudi takrat, ko mu ponagaja spomin. Skratka, boljši skoraj ne bi mogel biti.

Na koncertu je bil poseben posladek za občinstvo gostovanje Joan Baez, s katero pred koncem koncerta zapoje štiri pesmi. Razen odlične ljudske pesmi Silver Dagger se te niso tako lepo postarale in so danes predvsem kuriozum. Zato pa je koncert kot celota gotovo eden najboljših, kar jih je Dylan kdaj imel in kot tak je zares vreden nakupa.

Jure Potokar