BERNARDA FINK in ROGER VIGNOLES

Antonín Dvořak: Lieder

Harmonia mundi, 2004

BARBARA JERNEJČIČ in GAIVA BANDZINAITE

Marij Kogoj: Samospevi

Samozaložba, 2004

Pričujoči zapis je po svoje zelo poseben in izjemen, saj se recenzentom glasbenih albumov pri nas le redkokdaj ponudi priložnost, da bi lahko naenkrat ocenjevali kar dve zgoščenki s samospevi. Še več, tokrat gre za zgoščenki, ki sta na neki način poklon skladateljema, katerih samospeve je bilo doslej v tolikšnem številu težko ali celo nemogoče najti na enem samem posnetku. Skratka praznik te glasbene zvrsti, ki je pri nas, če se nekoliko grobo izrazim, še precej na psu.

Bernarda Fink je brez dvoma trenutno ena najbolj cenjenih mezzosopranistk na svetovnih koncertnih odrih in ena najboljših pevk, kar smo jih Slovenci kdaj imeli. Kak tujec bi nam hitro očital, da si poskušamo lastiti nekaj, kar ni naše, saj ob prebiranju zgoščenkam priloženih knjižic in številnih zapisov v tujih glasbenih revijah ob imenu Bernarde Fink le stežka zasledimo ime naše države. Vselej je omenjena njena rodna Argentina, v najnovejši zgoščenki posvečenih zapisih tudi Praga, v kateri je živela šest let, in s tem v zvezi tudi njene slovanske korenine, ime Slovenije pa najdemo le tu in tam. A vse to niti ni pomembno. Umetnost in z njo seveda tudi glasba že od nekdaj ne poznata meja in se ne zmenita za takšne ali drugačne bariere, še toliko bolj pa to velja za današnji svet. Predvsem pa je jasno kot beli dan, da je Bernarda Fink otrok slovenskih staršev, dobitnica nagrade Prešernovega sklada in (in to morda še najbolj zgovorno priča o njenih čustvih do Slovenije!) razmeroma redna gostja na naših koncertnih odrih, o čemer bi, če bi čutila kako drugače, sicer lahko le sanjali, saj na vrhuncu svoje glasbene poti ne more sprejeti vseh povabil niti najimenitnejših koncertnih dvoran, dirigentov… Nenazadnje pa o njeni narodnosti govori tudi sicer dvolična poteza Haromonie mundi, ki v currículumu vitae Finkove zamolči dejstvo, da je Slovenka, po drugi strani pa posebej za naš trg izda zgoščenko z delčkom spremne besede tudi v slovenščini. Razmeroma dolg odstavek o temi, ki ne zadeva glasbe, naj razblini sleherni dvom o tem, da je Bernarda Fink naše gore list.

Zdaj pa k samospevom Antonina Dvoržaka, češkega velikana, ki je v svojem življenju zložil 93 skladb za glas in klavir. Vse po vrsti zaznamuje bujna in slovansko mehka melodika, saj je skladatelj svoj glasbeni material črpal iz češke in tudi slovaške glasbene folklore, kar ga danes postavlja za enega najpomembnejših predstavnikov češke nacionalne glasbe. Prav neverjetno se zdi, da je bilo doslej skoraj nemogoče dobiti posnetek z več kot le nekaj Dvoržakovimi samospevi. Največkrat posnete in izvajane so brez dvoma Ciganske pesmi op. 55, pa še te pogosto slišimo v nemškem prevodu, ki pa ga je resda uporabil tudi sam Dvoržak, saj je ciklus nastal za nekega nemškega tenorista. A vseeno za pevce največjo težavo očitno predstavlja jezik, ki pa za Bernardo Fink ni bil nikakršna ovira. Po samospevih Roberta Schumanna je s pianistom Rogerjem Vignolesom za svojo matično založbo izbrala in posnela 33 Dvoržakovih stvaritev, torej več kot tretjino njegovih samospevov. Ti so pravzaprav nadaljevanje Schubertovega in Schumannovega dela, njihov kasnejši nastanek in še bolj izrazito romantično občutenje pa je zaznati tudi v interpretaciji Finkove. Barva njenega neverjetno gibkega, žametnega in toplega glasu je v primerjavi s posnetki Schumannovih samospevov na splošno nekoliko temnejša in polnejša, kot da bi se svetlo rdeči žamet rahlo potemnil. A znotraj te splošne oznake uporablja široko paleto barv, ki jih s sapo jemljočim prsnim registrom, tehnično briljanco in dinamičnim niansiranjem niza drugo za drugo, z mehkobo prelivanja mavričnega spektra. Njeno petje je naravno in se zdi tako zelo preprosto, da človek hitro pozabi, kako zelo zahtevni so Dvoržakovi samospevi. Morda se zdi mestoma izrazno rahlo zadržana, a si tega ne bi dovolil pripisati muzikalni šibkosti, prej lastnemu dojemanju teh skladb, v katerih sta melodika in spevnost tako prevladujoči, da je tak pristop zlahka opravičljiv. Roger Vignoles je morda celo glavni »krivec«, da se je Bernarda Fink od baročne opere preusmerila k samospevu. Tankočuten in pozoren glasbenik, ki je opazen le tedaj, ko je to potrebno, je enako kot Finkova zaslužen, da je ta zgoščenka tako dragocena. Žal ga prihodnjo pomlad, ko bo naša mezzosopranistka v Ljubljani nastopila s samospevi Brahmsa in Dvoržaka, ne bomo slišali. Upajmo, da ga bo Anthony Spiri uspešno nadomestil.

Skoraj istočasno kot omenjeni album pa je izšel tudi celoten opus samospevov Marija Kogoja. Težko je opisati pomembnost in dragocenost tega projekta, katerega idejni oče ter gonilna sila je bil skladatelj Jakob Jež. Tako je ob osmih že za časa Kogojevega življenja objavljenih in do zdaj izvajanih skladbah luč sveta ugledalo še 19 njegovih doslej popolnoma neznanih samospevov, ki jih je revidiral Jež. Žal za zdaj le na zgoščenki, saj notne izdaje skladb še ni. 23 samospevov sta mladi mezzosopranistka Barbara Jernejčič in litvanska pianistka Gaiva Bandzinaite prvič izvedli pred dvema letoma na dvorcu Zemono, letos pa smo jih lahko slišali še na 19. Slovenskih glasbenih dnevih na Ljubljanskem gradu. Dan pred koncertom, ki je bil na sporedu 21. aprila, je izšla tudi zgoščenka z vsemi 27 samospevi. V njih se čudovito kaže razvoj Kogojevega glasbenega izraza, saj so prvi komponirani še v duhu pozne romantike, v kasnejših pa je že prisotna večja ekspresija. Kogoju je bil človeški glas zelo blizu, saj je poleg samospevov napisal tudi lepo število zborovskih skladb in opero Črne maske. Kljub poznavanju vokala pa te skladbe po izvajalski plati še zdaleč niso preproste. Barbara Jernejčič in Gaiva Bandzinaite sta se tako znašli pred dokaj zahtevno nalogo, ki pa sta jo opravili zelo dostojno. Še preden na kratko spregovorim o njunem muziciranju, je treba reči, da je že sám pogum, da sta se lotili tega projekta, vreden izjemne pohvale, saj razen za prvih osem samospevov nista imeli natisnjenih partitur, poleg tega pa je zgoščenka izšla v samozaložbi, kar njuno odločnost, da zastavljeno izpeljeta, še bolj izpostavi.

Mezzosopran Barbare Jernejčič je nekoliko temneje obarvan in kot tak lep glas, ki pa je v tehničnem pogledu postavljen nekoliko nazaj, zato deluje rahlo zamolklo, nazalno in posledično pogosto tudi napeto. Tudi zato je njena dikcija slabše artikulirana. A pevka svoj glas dobro obvladuje in ga lepo vodi skozi samospeve, ki so po svojem glasovnem obsegu zelo zahtevni. Isto velja tudi za izraznost, ki sta se je glasbenici lotili premišljeno, a predvsem v dinamičnem kontrastiranju premalo intenzivno. Barbara Jernejčič se je skupaj s hvaležno in zelo natančno Gaivo Bandzinaite pogumno lotila zelo pomembnega dela slovenske glasbene dediščine, ki mu je že skoraj grozilo, da bo pozabljen in izgubljen. Kogojeve samospeve sta vzeli karseda resno in odgovorno, jih marljivo naštudirali in pripravili soliden posnetek, s katerim ne bosta zaslužili, prej obratno. Zato jima gredo še toliko večje čestitke. Obenem pa lahko samo upamo, da bomo čim prej dočakali notno izdajo samospevov. Kdo se s tem ukvarja, vsi dobro vemo.

Matjaž Matošec