ROWSHAN GOLAFRUZ

L'histoire de Taher et Zohre

Inedit/MCM, 2004

Ljubezensko zgodbo o Taherju in Zohri najdemo v številnih različicah od Anatolije do vzhodnega Turkestana, spada v tradicijo dastana, ki je soroden srednjeveški romanci, izvajajo ga bardi, povečini v turških jezikih, v iranskem Khorasanu pa pogosto dvojezično: prozo deklamirajo v perzijščini, poezijo pojejo v turščini. Dastan je torej spleten iz dveh besedilnih ravni: pripovedne proze z zgodbo in z dialogi ter iz lirskih pesmi, ki jih interpret prosto vpleta vanjo; razmerja med obema niso določena, odvisna so od pevčevega navdiha, več lirike pa vendar pomeni večje mojstrstvo pevca. Pevci se spremljajo sami, povečini le z dolgovrato lutnjo dotar ('dve struni'), glasba pa je osnovana na modalnem sistemu, sestavljenem iz tipičnih melodičnih motivov, ki se v pesmi združujejo v melodijo ali ahang, to pa potem interpreti variirajo in nanjo improvizirajo.

Rowshan Golafruz, ki izhaja iz devete generacije najznamenitejših khorasanskih bakhšijev (bardov ali igrcev), se je rodil leta 1956 kurdski materi in velikemu bakhšiju Hamri Golafruzu, sinu znamenitega Aliakbarja Bakhshija, od katerih je prevzel repertoar in glasbeno umetnost. Slog je izrazito vokalen, posebej veliko poudarka in pozornosti je posvečene lirskim pesmim, pa tudi prozni deli, čeprav govorjeni v 3. osebi nevtralnega pripovedovalca, so interpretirani dinamično, doživeto in z žarom ter z dobršno mero glasovne izraznosti. Poleg tega se Rowshan pogosto oprime glasovnih tehnik, sorodnih turkmenskim, ki posnemajo oglašanje živali in druge onomatopeje, ter tako opomni, da izraz bakhši v nekaterih azijskih regijah pomeni tudi šamana, torej tistega, ki plete vezi med naravnim in nadnaravnim svetom. Dvojna plošča, ki je izšla letos v kolekciji Inedit, je bila posneta lani spomladi med Festivalom Imaginarnega v Parizu, kjer je mojster Golafruz nastopal kot del širše predstavitve glasbe, pesmi in marionet iz Khorasana, letos pa se je na ta festival vrnil s samostojnim recitalom, tako da lahko morda kmalu pričakujemo izid še kakšne njegove plošče; to je domnevno njegovo prvo srečevanje z evropskimi prizorišči.

Zgodba, ki jo bakhši Rowšan pove in zapoje na ti dvojni plošči, je preprosta in znana: Sultan Hatam in njegov brat Ahmad sta oba že mlajša starca, a še nimata otrok. Po romanju ženi obeh zanosita, ko pojesta čarobno jabolko, brata pa se dogovorita, da bosta otroka poročila, če bosta deček in deklica. Čez 9 mesecev, 9 dni in 9 minut (!) se rodita bratu Taher in sultanu Zohra. Skupaj odraščata – in se zaljubita. Vendar se sultan noče držati dogovora, Taher mora pred njegovo jezo pobegniti v pregnanstvo, Zohra je zaprta, Taherjev oče obešen. Po mnogo prigodah, vojskovanjih in rekah prelite krvi Taher postane sultan in vzame Zohro za ženo: zaljubljenca sta končno združena in ljubezen izpolnjena. Vse skupaj je izgovor za mnogo izpovedne poezije (Od bolesti Zohre sem znorel, prijateljica, moja ljuba, znorel sem. / Moje srce je zgorelo, skozi mojo glavo je vzplamtelo. / Gorel sem in znorel, znorel, oh!) in seveda petja, pa tudi pripoved ni brez metaforike, vsaj v dialogih. (Moj ljubljeni, ne bodi žalosten. Lahko nama preprečijo biti skupaj, a tvoja ljubezen je v mojem srcu kot riba v vodi.)

TC Lejla Bin Nur