HOUSE OF FREAKS

Tantilla

Rhino, 2004

Ko je vodja legendarne ameriške rockovske skupine The Dream Syndicate Steve Wynn pred leti drugič nastopil v ljubljanskem klubu K4, ga je spremljala prava rockovska skupina – Steve Wynn Quartet. V njej sta bila tudi Bryan Harvey in Johnny Hott iz skupine House Of Freaks, ki jo imajo poznavalci za eno najboljših skupin ameriškega rocka osemdesetih let. Duet House Of Freaks velja za najbolj glasnega v rocku in tudi plošča Tantilla, ki jo je založba Rhino pred kratkim vnovič izdala, je takšna. Zbirka ducata pesmi – s pretanjenimi, vendar surovimi melodijami spominja na cingljajočo glasbo skupin The Dream Syndicate, Green On Red in Meat Puppets – je mojstrovina, ki bo z neposrednim avtorskim in izvajalskim žarom navdušila ljubitelje preprostega pripovednega rocka. Glasbena zakladnica dueta House Of Freaks je dokaz, da poslušalec, čigar glasbeno razgledanost narekujejo okosteneli medijski moguli, največkrat sliši le mojstrovine z glasbenih lestvic, medtem ko najlepše stvaritve zanj prevečkrat ostanejo neodkrita skrivnost.

Kitarist Bryan Harvey in bobnar Johnny Hott sta se na glasbenem prizorišču pojavila leta 1988 z odličnim prvencem Monkey On A Chain Gang. Avtorski potencial prej omenjenih skupin »paisley undergrounda« je takrat že začel pojemati, zato sta si domiselna in izjemno nadarjena glasbenika podobno kot člana bolj komercialnega dueta They Might Be Giants zlahka pridobila naklonjenost glasbenih kritikov in ljubiteljev rocka s primesmi countryja, rhythm in bluesa ter psihedelije. Eden največjih poznavalcev novega ameriškega rocka, Žikica Simić, je v oceni prvenca zapisal, da lahko minimalistično glasbeno govorico skupine House Of Freaks razumemo kot nadaljevanje izročila kultne skupine Violent Femmes; glasbo na drugi plošči z naslovom Tentilla v izvirniku iz leta 1989 pa je imenoval evokativno poglavje v zgodovini novega rocka in jo primerjal s folk rockom Boba Dylana iz srede šestdesetih let, kar je kar posrečena navezava.

Glasba virginijskega dueta je na tej plošči v primerjavi s prvencem bolje producirana, po kakovosti pa presega tudi tisto na tretjem oziroma četrtem albumu, in pomeni svetilnik v ameriški rockovski produkciji osemdesetih let. Prepletanje demonskih zvokov električne kitare in trdega ritma bobnov z vpijočim Harveyjevim glasom napoveduje brezkompromisno radikalizacijo glasbe skupin Big Star, The Band in The Modern Lovers. V mojstrsko napisanih pesmih skupine House Of Freaks bi na razkošnejši zvočni podlagi akustične in pedal steel kitare vnovič oživeli junaki iz pozabljenih pesmi kozmičnih kavbojev Gena Clarka, Grama Parsonsa in Steva Forberta.

Na mogoče najboljši plošči skupine House Of Freaks je več glasbenih draguljev. Balade zvenijo kot glasba iz Wendersovega filma o osamljenem popotniku skozi arizonsko puščavo, napisana s peresom Alexa Chiltona; sarkastičnemu izbruhu energije v furijastih kitarskih orkanih smo priča v več temah. Minimalistične skladbice pa so v slogu psihedeličnega rocka beograjskih rockerjev Električni orgazam z legendarne plošče Lišče prekriva Lisabon, zato torej nič čudnega, da se je Žikica Simić tako navduševal nad njimi.

Jane Weber