BORIS KOVAČ and LADAABA ORCHEST

Ballads at the End of Time (La danza apocalypsa balcanica – Part Two)

Piranha Music, 2003

Kot že naslov nedvoumno pove, imamo pri zadnjem albumu Borisa Kovača opraviti z nadaljevanjem, to je z drugim delom glasbene zgodbe o družbenih peripetijah v panonskih in nanje meječih balkanskih predelih nekdanje skupne nam domovine ob izteku in na prelomu tisočletja ter o umetniških usodah v tem kontekstu. La danza apocalypsa balcanica je doživela svoj prvi del pod naslovom The Last Balkan Tango leta 2001 na mednarodno izjemno dobro sprejetem istoimenskem albumu, ki je bil prvi Kovačev album za ugledno berlinsko založbo Piranha. Ta album ponuja rezultate dozorele avtorske poetike enega najbolj samosvojih, najbolj lucidnih, ne nazadnje tudi najbolj prodornih glasbenih ustvarjalcev z ozemlja nekdanje Jugoslavije. Obeležuje pa tudi iztek nekega ustvarjalnega obdobja, dokončevanje neke ustvarjalne zaveze, morda celo nekega intelektualnega poslanstva. Iz glasbenega dela in izjav Borisa Kovača v zadnjem dobrem desetletju je mogoče nedvoumno razbrati njegovo prizadetost s tistim, kar se je od konca 80. let prejšnjega stoletja dogodilo na geografskih prostranstvih, ki nas obdajajo ali ki so nas določala. To njegovo obdobje ustvarjalnih zaposlitev ter nesporne avtorske rasti se dejansko končuje z drugim delom glasbene pripovedi La danza apocalypsa balcanica, ki je izšel lani z naslovom Ballads at the End of Time. V vseh vidikih povsem logično. Založba in Kovač sta najprej uporabila zagon, ki ga je ustvaril uspeh albuma The Last Balkan Tango, sam pa je hkrati dobil priložnost, da izživi še zadnje ostanke ustvarjalnosti, ki je povezana s to zgodbo. Poslušalci pa smo dobili tisto, kar nam je morda še manjkalo po prvem delu: v vseh pogledih dosledno nadaljevanje in iztek zgodbe ter dodatnih 60 minut žlahtne glasbe z enakimi kvalitetami in enakim panonsko magičnim, patetično nostalgičnim razpoloženjem, kot ga je ponujal prejšnji album. Vendar že takoj od začetka zvočnega potovanja z jasno poanto, da je izzven albuma tudi dokončni konec nekega ustvarjalnega potovanja. Zato ni nič nenavadnega, če tiste poslušalce, ki so mu sledili zgolj zaradi posebne privlačnosti in seveda izjemno široke dostopnosti The Last Balkan Tango in ki bodo brez pomisleka kupili in posvojili tudi danes predstavljani Ballads at the End of Time, a mu morda ne bodo sledili pri prihodnjih drugačnih, morda zahtevnejših projektih, pušča na koncu tega albuma s ptičjim petjem. Po »koncu časa«, še posebej nekega konkretnega časa, ni več glasbe, ni več adekvantnega ustvarjalnega akta; v najboljšem primeru nam ostane samo še ptičje žvrgolenje – če je bila seveda narava dovolj močna, da je preživela človekove škodljive posege vanjo. Lepšega, bolj zgovornega in premišljenega, pa hkrati tako preprostega konca neke kompleksne ustvarjalne epizode že dolgo nismo bili deležni. Pred tem pa je seveda obilica dodelane, domišljene glasbe, nadgrajene z učinkovito dramaturgijo, ki temelji na sistematični ureditvi zvočnega poteka pripovedi ter strukturiranju in akcentiranju. Pri tem imajo zgovorno vlogo trije elementi, ki jih ni mogoče preslišati: t. i. »interludiji« kot »vrivki« in hkrati »vezniki« med posameznimi skladbami ali uvodi v posamezne skladbe, ki imajo enako vlogo, oboji obogateni s konkretnimi, vnaprej posnetimi zvoki iz okolja, ter, kot tretje, drobci panonskih ljudskih godb, ki služijo za iztočnico Kovačevim skladbam ali pa se vedno znova pojavljajo v njihovi teksturi, se z njo prepletajo, jo podlagajo ali izzivajo k novim, drugačnim zvočnim rešitvam. Ta medigra arhaičnega in sodobnega je – kot že dalj časa imanenten segment njegove poetike – rdeča nit celotne vsebine tega albuma. Albuma, ki je pravzaprav potrditev ustvarjalne zrelosti tega izjemnega skladatelja in glasbenika, že dokazane na albumu The Last Balkan Tango; potrditev, ki bi s ponavljanjem lahko pristala v prezrelosti in celo ustvarjalnem »gnitju«. Tu sta vzpostavljena meja in iztek; ostaja ptičje petje na eni strani in drugačni ustvarjalni izzivi na drugi. Prav rezultate teh zdaj še bolj nestrpno čakamo.

Zoran Pistotnik