NEKROMANTIX

Dead Girls Don't Cry

Hellcat Records, 2004

Dead Girl's Don't Cry je sedmi album psihobilijev Nekromantix in njihova druga izdaja pri ameriški založbi Hellcat, kjer Tim Armstrong punkovsko ponudbo rad popestri s psychobillyjem in kjer domujejo tudi domačini Tiger Army ter Kim Nekroman s soprogo oziroma HorrorPops. O nedavni selitvi »trugobasista« Nekromana v Združene države smo v Muski že pisali (glej Muski, št. 6-7/02 in 11-12/03), na novi plošči Nekromantix pa je že resnično čutiti vplive prostorske razdvojenosti članov, saj brata Sandorff, kitarist Peter in bobnar Christian, še vedno vztrajata na rodnem Danskem. Medtem ko je na prejšnji plošči z naslovom Return Of The Loving Dead zvok Nekromantix jasen, energičen in zgoščen, je plošča Dead Girls Don't Cry sicer v nekaterih pogledih nadaljevanje takšnega tipa produkcije, vsaj kar se tiče skladb in zvoka, vendar pa je njen izraz občutno šibkejši in manj kompakten. Brzinski psychobilly pogosto teži h kaotičnosti in neredu, ta pa lahko uspešno prispevata k splošnemu vtisu skupine in povzročita težave pri poslušanju. Glede na razliko v produkciji prejšnje in nove plošče se na Dead Girls Don't Cry kazalec nagiba prav k slednjemu. Medtem ko je bila prejšnja plošča posneta na Danskem, je nova nastajala v hollywoodskem studiu s koproducentom Johnom Silasom Cranefieldom. Nekromantix niso nikoli presenečali z raznolikostjo glasbenega izraza, njihove skladbe vedno povezujeta tako specifičnost kot podobnost, vendar pa so tokrat asociacije z že slišanim za odtenek premočne, plošča pa daje vtis naglice.

Postavlja se vprašanje, ali govorimo o slabi plošči. Nikakor ne, nedvomno je tudi ta dobrodošla med pristaši glasbe Nekromantix in tudi med ljubitelji garažnega rocka, punka in gotike, saj asimilira nekatere elemente vseh naštetih. Tokrat je, sodeč predvsem po kitarskih obdelavah, močneje izražena punkrockovska sestavina, ki je v primerjavi z rockabillyjevskimi prvinami v Evropi pri ameriškem psychobillyju bolj poudarjena. V nasprotju s prejšnjimi nova plošča Nekromantix nima hitov, razpoznavnih že ob prvem poslušanju, kmalu pa se usidrajo predvsem Backstage Pass To Hell, Struck By A Wrecking Ball, What's On Your Neighbour's BBQ in World Of Dust. Značilno izmenjujoča se glasova kontrabasista in kitarista sta tokrat organizirana na račun podrejenosti slednjega. Mešanica spevne harmoničnosti in »naspidiranega« psychobillyja je sicer ohranjena, bolj kot prej pa so v počasnejših skladbah slišni vplivi glama in hardrocka sedemdesetih let, kar dodaja petju nekaj pop harmonije, zlasti v skladbah Moonchaser, Where Do Monsters Go, I'm A Shockstar, Dead Moonwalking ter naslovni Dead Girls Don't Cry. Ta se prilega slogu Nekromantix, ki spretno prepletajo besedne igre ironične grozljivke z gotsko-romantično liriko in kljub včasih zbadljivemu in kičastemu izrazu v ozadju ohranjajo dovolj realnega, zdravorazumskega kriticizma. Backstage Pass To Hell o VIP-vstopnicah in zalezovalcih zakulisij, I'm A Shockstar o sodobnih ikonah tipa Marilyn Manson in Slipknot (in morda Nekromantix) ter What's On Your Neighbours BBQ o tem, kako ne vemo nič o sebi najbližjih … sosedih, so skladbe o resnih temah, podane s humorjem, ki razbremeni vsebino toge sporočilnosti. Plošča Dead Girls Don't Cry prinaša dvanajst skladb, ki so bile večinoma napisane in posnete v enem samem tednu snemanja, med delovnim druženjem skupine na turnejah. Tudi zato bomo od Nekromantix v prihodnje pričakovali še več.

LozandNina