PHOENIX

Alphabetical

Source-Virgin/Dallas, 2004

Francoski četverec Phoenix je še ena zasedba iz kreativne druščine progresivnih francoskih glasbenikov tipa Air in Daftpunk, ki ameriške rockovske in disko vplive iz sedemdesetih in osemdesetih let združujejo v posrečeno mešanico, ki ji mirno lahko rečemo francoski sodobni pop. Potem ko so jih sprva zaradi plesnega kosa Heatwave pomotoma označili za dance zasedbo, so leta 2000 presenetili s ploščo United in evropsko občinstvo osvojili predvsem z inovativnim pristopom k ustvarjanju pop pesmi. Namesto tipične zgradbe izmenjevanja kitic in refrena in bombastične glasbene podlage, ki bi pritegnila vsakega voznika s prižganim radijskim sprejemnikom, so se Phoenix odločili nekoliko poeksperimentirati in ustvariti posrečeno fuzijo glasbil, ki se na prvi pogled brez posebnega reda sproti priključujejo osnovnemu ritmu in na prvi posluh tvorijo zapleteno, a v bistvu povsem enostavno zvočno podlago. Rezultat je mehek, brezbrižen, ozemljen in lagoden album, v katerem je čutiti močan vpliv ameriškega hard in soft rocka, zmehčanega s pristno francosko melanholijo. Takšen je tudi novi album Alphabetical, ki pa se v primeri s prvencem nekoliko bolj oddaljuje od elektronike in posega po tradicionalnih glasbilih. S tem Phoenix niso skrčili ustvarjalnega opusa, temveč so ga kvečjemu izpopolnili: odlikuje ga predvsem timsko delo, polno kompromisov in gotovo tudi individualnih odrekanj za skupno dobro. Thomas Mars (glas), Deck D'Arcy (bas, klaviature, vokali), Laurent Brancowitz (kitara, klaviature), Christian Mazzalai (kitara) namreč delujejo po sistemu »vsi za vse«, tako da so vsi naenkrat prisotni tako pri pisanju besedil in glasbe kot tudi pri samem procesu produkcije, pri kateri jim je tokrat na pomoč priskočila izkušena ameriška roka Tonyja Hofferja. Rezultat sodelovanja je izjemno odmeven in pri kritikih dobro sprejet album, ki ga je v svet popeljala predvsem samostojna plošča Everything Is Everything. Njen samosvoj ritem, ki se ne zmeni preveč za ustaljene popularne vzorce, podprt s toplim, neizumetničenim Thomasovim glasom in izstopajočim besedilom, kljub močnemu ameriškemu pop rock pridihu zadiši po evropski introvertirani narcisoidnosti, ki je na albumu močno poudarjena. Pesmi se tako ne oddaljujejo od osebnih doživetij in pogledov na poslovni svet in njegove uničevalne vplive na človekovo telo in duha (Run Run Run, Victim of The Crime), egoističnih pogledov na svet (I'm An Actor) in sebičnih moledovanj nepoboljšljivih zaljubljencev (Everything Is Everything, If It's Not With You). Phoenix nemara ob prvem poslušanju res zvenijo poklapano in kar nekam poteptano, toda kljub melanholičnim besedilom album odlikuje živahna, hudomušna glasba, ki jo mestoma popestri bistroumna pesniška duhovitost. Alphabetical stavi predvsem na rahločutnost poslušalca, prav tako pa tudi na tiste izbrance, ki imajo še vedno vtis, da so jim osemdeseta leta dala skorajda vse, kar je bilo v popu mogoče. Phoenix namreč povsem odkrito in brez sramu izražajo svojo naklonjenost radijskim uspešnicam osemdesetih let in pri tem ostajajo ne le živi, pač pa naravnost poživljajoči. Holdin' On Together bi kupila tudi Tina Turner, le da bi jo malo spremenila, to je poenostavila besedilo in oklestila zapleteno strukturo s preprostim refrenom, s katerim bi se lahko poistovetile množice. Phoenix hvala bogu ne igrajo na takšno karto. Če pa bi, bi bili gotovo eden od večjih sodobnih francoskih izvoznih artiklov.

Marta Pirnar