VIRGÍNIA RODRIGUES

Mares profundos

Natasha Records/Deutsche Grammophon, 2003

Približno osem let je minilo, odkar je Caetano Veloso ob nastopu uličnega gledališča v Salvadorju de Bahii »odkril« čudoviti glas Virgínie Rodrigues. Nedolgo zatem je to dekle iz favel, ki se je do tedaj preživljalo z različnimi priložnostnimi deli in občasno pelo ob verskih praznovanjih ter uličnih gledališčih, z njegovo pomočjo in mentorstvom posnelo mednarodno zelo hvaljen prvenec Sol Negro. Tej zbirki skladb, večinoma samb, izpod peres klasikov brazilske popularne glasbe, recimo Luiza Bonfája, Dorivala Caymmija in Velosa, je sledil še bolj »lokalno« obarvan album Nós. Jedro njegovega koncepta je bila tokrat glasba axé, torej ritmično bolj poudarjene pesmi in skladbe, ki se navezujejo zlasti na salvadorska praznovanja tam zelo razširjene afrobrazilske religije candomblé. Tudi sama Virgínia je pripadnica te politeistične vere, kjer se različna jorubska božanstva (orixás) častijo ob ekstatičnem bobnanju in petju. Tako se tudi nova plošča v polni meri navezuje na božanstva ter običaje candombléja ter umbande, še ene afrobrazilske vere. Njeno ozadje pa je zaradi precej razvpitega repertoarja nekoliko zapleteno in zahteva vsaj nekaj razlage.

Mares profundos namreč črpa skladbe iz bogate zakladnice enega najboljših in najizvirnejših glasbenih tandemov, kar jih je kdaj dala Brazilija – pisca pesmi Viníciusa de Moraesa ter kitarista in skladatelja Badena Powella. Oba, sedaj že pokojna glasbenika, sta bila od konca 50. in v 60. letih ključna za razvoj sodobne popularne glasbe Brazilije. De Moraes je zaslovel v sodelovanju s Tomom Jobimom, ko so skupaj z Joãom Gilbertom največ prispevali k inovaciji in razširitvi bosse nove. Ko pa je Jobim v začetku 60. odšel v ZDA, se je začelo de Moraesovo sodelovanje z mladim izvrstnim kitaristom Powellom. O samem nastanku skladb, bolj znanih tudi pod imenom »afrosambas«, ki jih vsebuje Virgínijin novi album, kroži več zgodbic in legend. Po eni znani različici naj bi skladbe nastale šele po Powellovem potovanju po Bahii; po drugi pa naj bi bile proizvod trimesečne pivske seanse v de Moraesovem stanovanju v Riu, od koder izvirata tudi oba avtorja.

Kakorkoli že, rezultat skupnega dela je obsežna zbirka čudovitih, intenzivnih ter zgoščenih glasbenih del, ki se tematsko in ritmično popolnoma opirajo na motive iz izročila candombléja ter umbande, poleg teh se v dveh delih čuti tudi ritmika capoeire. Takšna je tudi na Zahodu najbrž najbolj znana Powellova skladba, Berimbau, ki smo jo ob spremljavi naslovnega glasbila lahko že slišali ob vrhunskem nastopu Rodriguesove pri nas pred štirimi leti. Po eni strani melanholična in sanjava poezija ter glasba se vsebinsko in zvočno dinamično menjavata s srednje živahnimi sambami, v katerih vre od življenjske energije. V eni od takšnih se kot vokalni gost, kot že na prejšnjem albumu, pojavi Caetano Veloso, Virgínijin mogočni glas pa je praktično brezhiben in v ospredju v vseh skladbah. Skozi njegovo moč je resnično čutiti globljo povezanost z mnogimi božanstvi in simbolnimi elementi črnske tradicije Brazilije, morda najbolj v mistični skladbi, posvečeni boginji morja, Canto de Iemanjá, in pa v otožni Tristeza e solidão.

Album je v celoti akustičen in v primerjavi s prejšnjima ploščama prinaša še nekoliko več pihal ter močnejše, vendar ne silovite godalne aranžmaje. Vseeno so še naprej glavni poudarki na pretanjeni, medsebojno prepletajoči se ritmiki akustičnih kitar in obsežnega spektra tolkal in ropotulj. Od instrumentalistov ima vodilno vlogo izvrstni kitarist, aranžer in koproducent Luíz Brasil, ki je poleg sodelovanja z Virgínio morda še bolj znan iz Velosove zasedbe. Tudi sicer je med glasbeniki veliko znanih imen, ki si jih »izposojajo« za studijske in koncertne zasedbe poleg Velosa še legende, denimo Milton Nascimento in Gilberto Gil. Med njimi precej izstopa pri nas že slišani senzibilni čelist Jaques Morelenbaum.

Zanimivo je, da smo »afrosambe« pri nas že lahko v živo ujeli lani na ljubljanskem Jazz festivalu v izvedbi kitarista Paula Bellinatija in pevke Mônice Salmaso. Ta zbirka skladb, ki je večkrat vprašljivo poimenovana tudi cikel, je bila z Virgínijinim albumom posneta že petič, od kar sta de Moraes in Powell leta 1966 izdala izvirni album Os afro-sambas. Ker avtorja nikoli nista strogo omejila, katere od njunih mnogih del resnično sodijo v to zbirko, sta sam izbor ter tudi zaporedje na vseh petih ploščah različna. Zaradi prepričljivosti pevke ter njene resnično tesne povezanosti s tematiko albuma ter ambientalno-instrumentalne avtentičnosti pa je najbrž ravno album Virgínie Rodrigues najbolj avtoritativen od vseh, tudi od njenih prejšnjih dveh izdelkov.

Janez Pirc