Letnik: 2004 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Marta Pirnar

SHYAM

Sonce v senci

Nika, 2004

Shyam so gotovo ena najsvetlejših točk slovenskega rocka. Žal je pred nami šele njihov drugi album, to pa seveda ne pomeni, da zasedbi primanjkuje umetniškega navdiha. Dve in pol leti časovnega razmika med prvim in drugim albumom sta prej rezultat težav s članstvom (odšel je bobnar Uroš Srpčič, pri snemanju albuma je vskočil Dušan Obradinovič iz Dan D, za bobnarskim stolčkom pa se je potem ustalil Frenk Les, ki je prej pri Shyam veljal za kitarista) in z založbo (iz Multimedie so presedlali k Niki). Potrpežljivo premagovanje tuzemeljskih sitnosti pa je očitno še nekoliko bolj odškrnilo vrata v onstranstvo, s katerim vsestranski umetnik Miloš Radosavljevič kot avtor besedil in glasbe izjemno uspešno in povsem iskreno koketira. V slovenskem pretežno ateističnem intelektualno alternativnem umetniškem konglomeratu je njegova zavezanost duhovno ozaveščenim temam pravzaprav velika izjema, zato deluje še toliko bolj sveže, elastično in pozitivno. Nagovor bogu oziroma očesu, ki »ljubi vsak moj korak, vidi moje misli« itd., v prvi pesmi na albumu (Oko) poslušalca takoj vpelje v mističen svet, ki se nahaja za tančico materialnega sveta; v njem Radosavljevič ali raje Shyam vedno znova najdejo duhovno zatočišče in hkrati vir neizčrpnega navdiha. Da ne bo pomote: Shyam ostajajo trdno zapisani rockovski matrici in jih glasbeno ne odnaša v eterične sprostitvene in meditativne zvočne kulise (čeprav bi jih bilo prav zabavno videti tudi v takšni preobleki). Tudi sicer ne gre za nikakršno soljenje pameti, kritičnost, pokroviteljski ton ali kakšno drugo strategijo, s katero znajo nekateri »razsvetljenci« s svetom podeliti svoje nestrinjanje ali pa svojo posebnost. Daleč od tega. Shyam so preprosto nad tovrstnimi nizkimi udarci, in tudi ko se v pesmi Ekran Radosavljevič loti Busha in njegove krvniške politike, to naredi povsem subtilno in čuteče, šteje predvsem uravnoteženost, ki se po eni strani izogiba primitivizmu in populističnim kritikam tipa Michael Moore, po drugi strani pa se oddalji od kičastih in abstraktnih puhlic v stilu »mir in ljubezen vsem ljudem«. Zadnji verz »med nami in njimi je ekran« zato preprosto in učinkovito povzame občutek nemoči, ki ga v sebi nosi večina tistih, ki so še sposobni spremljati dnevno-informativne teme v medijih.

Ekran je prav tako ena izmed tistih pesmi na albumu, ki bi morale brez težav najti pot do radijskih valov in posledično do poslušalcev. Mednje gotovo spadajo tudi že omenjena in meni osebno najljubša Oko, pa Sunshine, ki so ji Shyam v refrenu dodali še enkraten vokal ene naših redkih rockeric, Lare Baruce, Dvigni, zdrami, ki s popačenim glasom in prepletanjem basa in bobnov poskrbi za ritmično učinkovito podlago. Trenje in Dan se mi smeje močno spominjata na izdelke, pod katerimi se podpisujeta brata Gallagher iz Oasis. Med enajstimi novimi pesmimi seveda najbolj izstopa prav enajsta, Na robu dneva. Pesem poleg drum'n'bass podlage, ki je med našimi izvajalci še vedno redkost, odlikuje tudi prijetna sprememba, namreč ženska interpretacija besedila, ki jo je zagotovila Barbara Les, sicer poleg klaviaturistke Špele Avsenak tudi redni ženski spremljevalni glas zasedbe. Na robu dneva s spogledovanjem z elektronsko dinamiko tvori tudi nekakšen most med prvim delom albuma, ki ga sestavlja enajst tipičnih predstavnic melodičnega rocka, in drugim, izjemno osvežilnim delom albuma, kjer je spravljenih pet remiksov. Elektronska podlaga eni stari (Križišče) in štirim novim skladbam (Dvigni, zdrami, Oko, Trenje in Sunshine) vdihne novo življenje, v katerem si v roke sežejo miselno obrobje, sredinski rock'n'roll, duhovna dimenzija in fleksibilna elektronika. Takšna mešanica Shyam zagotavlja precejšnje simpatije javnosti in s tem seveda čedalje večji medijski prostor, prek katerega lahko zdaj že brez posebnih težav med ljudmi razširjajo svoje videnje življenja in glasbe. Za konec pa še ena izmed misli z njihove spletne strani: »Sonce vedno sije. Lahko se zdi, da ga ni, ker ga morda zakrivajo oblaki, a je vedno tam zgoraj, in dobro je, če to vemo. Še posebej zato, ker si sonce pogosto zakrivamo kar sami!« Mantra, ki bi si jo lahko vsak ponovil najmanj petkrat na dan. In če boste ob tem še poslušali ta album, toliko bolje.

Marta Pirnar