Letnik: 2004 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Varja Velikonja

PATTI SMITH

Trampin'

Columbia, 2004

V življenju obstajajo avtorji, avtorice in estetika, ki so ti dobesedno pisani na kožo. V glasbi in predvsem pisanju, močno podkrepljeno z življenjsko držo in energijo, ki jo dela žarčijo naokoli, to velja predvsem za Patti Smith.

Skoraj trideset let loči prvenec Horses od pravkar izdanega albuma Trampin'. Na albumu je enajst pesmi, ki so nastale v zadnjem letu in pol. Vse so bolj ali manj delo skupine, nastajajo organsko, celo besedila, tako zatrjuje Patti, ki jih piše v večini primerov sama, nastajajo spontano in pod močnim vplivom glasbe ter celotnega vzdušja, kar oblikuje kreativni proces nastajanja komada. To vsem uspeva zaradi dolgoletnega skupnega igranja: Lenny Kaye na kitari in Jay Dee Daugherty na bobnih sta s Patti že od samega začetka, basist Tony Shanahan prav tako ni novinec, še mladi kitarist Oliver Ray je prisoten že na zadnjih treh albumih. Edina izjema na albumu Trampin' je besedilo za komad My Blakean Year, ki ga je Patti v celoti napisala sama ob akustični spremljavi kitare in ga takega predstavila kolegom v skupini. V skladbi zasledimo njene tipične reference, močno literarno navezavo na Williama Blaka, z jasnim optimističnim sporočilom (so throw off your stupid cloak / embrace all that you fear / for joy shall conquer all despair / in my Blakean year).

Naslovna skladba Trampin' je edina priredba na albumu. Patti Smith je tokrat posegla v zakladnico črnske duhovne glasbe. Odločila se je za gospel pevke Marian Anderson, ki jo je veliko poslušala ob materini smrti. Njena glasba jo je v trenutkih žalosti bodrila in sproščala. Tudi v tem primeru nosi pesem optimistično sporočilo. Gre za glasbeno zelo preprost komad, narejen le za glas in klavir, ki ga je tokrat prvič uradno odigrala njena sedemnajstletna hčerka Jesse.

Trampin' je album z močno avtorsko noto Patti Smith, še vedno močno politično angažiran, nekoliko manj rockersko bojevit, vendar v neprestanem prelivanju med upanjem, vero in željo po lepši prihodnosti. Že uvodni Jubilee nas zapelje v Pattine misli, ko jasno razodene svoj politični angažma, vero v odločanje človeka kot posameznika in pripadnika skupnosti (we are love and the future / we stand in the midst of fury and weariness / who dreams of joy and radiance? / who dreams of war and sacrifice?). Težko bi tu našla razločne podobnosti s pesmijo People Have The Power, dasiravno je zaznati pri obeh njeno silno željo po aktivnem in angažiranem življenju, po artikuliranju aktualnih trenutkov, po prebujanju ljudi in okolja. Zato ne preseneča, da v skoraj desetminutni improvizaciji Gandhi vzpodbuja (awaken from your slumber / get'em with the numbers) in prebuja zavest ljudi. Pa najsi kdo to imenuje donkihotstvo ali romantično naivnost, novodobni idealizem. Tudi skladba Radio Baghdad kar kliče po primerjavah s pesmijo Radio Ethiopia. Povezava je zelo tesna, Radio Ethiopia je delo Lennyja Kaya, medtem ko je Radio Baghdad napisal Oliver Ray, skladba pa je čista improvizacija, vključno z besedilom, ki je nastala brez popravkov in intervencij, na en mah. Ustvarjalnost Patti Smith izgoreva v številnih idealih in strasteh, zahteva in daje ljubezen, veseli se življenja v najbolj preprostih in iskrenih detajlih (ozri se v estetiko naslovnic njenih albumov!), preprosto in obenem brezkompromisno. Zna biti topla in nežna, na primer v pesmi Cartwheels, posvečeni hčerki, ali v Mother Rose, kjer reši kos pred melodično preproščino zgolj s svojo interpretacijo.

Trampin' je prekrasen album ameriške umetnice, ki ne čuti krivde. Užitki sprejemanja so obojestranski.

Varja Velikonja