SONIC YOUTH

Sonic Nurse

Geffen/Multimedia, 2004

Kaj sploh še lahko ponudijo veterani kitarskega štrenanja po vseh že izdanih ploščah v matični zasedbi in v številnih sodelovanjih? Nič več in nič manj kot to – sonično godbo, polno prepletajočih se kitarskih zvokov, po vseh teh letih izvedeno suvereno in odločno, izostreno in uigrano.

To pomeni, da se pesmi lahko končajo po »normalnih« treh, štirih minutah, lahko pa bi se nadaljevale vse do večnosti. Torej so v zasnovi dokaj normalne oblike, delijo se na kitice in refren, a razpored teh in instrumentalni delež sta še vedno stvar posameznega avtorja. Tu imajo Sonic Youth srečo: kar trije so glavni avtorji in pevci, vsak napiše tri, štiri pesmi – in album je praktično pripravljen. Instrumentalni deli se rojevajo v neskončnih sessionih v lastnem snemalnem studiu, tam so izostrili občutek za skupno kitarsko improvizacijo, konsistentne dele pa zlahka vključujejo v okostje pesmi kot take.

Se pravi, da je dovolj le en kitarski ton, en udarec po čineli, en skrit namig, in vsi zbrzijo v novo smer. Delujejo kakor dobro namazan stroj s številnimi funkcijami. Kakorkoli se je zdela vloga bobnarja Steva Shelleyja vedno obrobnega pomena, je na Sonic Nurse bolj v ospredju. Prav on vleče druge v nov prehod, novo izkušnjo, narekuje tempo in dodaja silovitost ter obenem ostaja racionalen.

Sonic Nurse je skoraj logično nadaljevanje albumov Murray Street in NYC Ghost. Na vseh teh ploščah je zraven še tretji kitarist, Jim O'Rourke, in z njim so Sonic Youth postali še bolj odprti. Obenem so prav s Sonic Nurse uspešno utišali namige, da jim zmanjkuje dobrih pesmi. Če so na prejšnjih dveh albumih vtisnili le po sedem pesmi, trajanje pa raztegnili s pomočjo belega šuma, je Sonic Nurse v tem pogledu pošten album. 10 pesmi v dobri uri ne pozna tovrstnega mašila; če si ga že kdo zaželi, ga najde na njihovih samozaloženih ploščah. Za izid pri veliki Geffen je Sonic Nurse primernejša. Tudi zato, ker je tokrat večino pesmi prispeval vse nežnejši Thurston Moore (sliši se, da se je navzel občutljivosti Neila Younga, s katerim so Sonic Youth nastopali na ameriški turneji pred kakimi desetimi leti). Zato pa Kim ostaja razborita, s kratkim, odsekanim petjem, ki meji na recitacijo, druge podžiga z energijo, ki je ne premorejo pol mlajše rockerice.

Lee je tokrat malce razočaral. Prispeval je le eno pesem, še tu težko dohaja lastna snovanja, v delikatnih prehodih mu preprosto zmanjka glasu. Je že bolje, da se drži kitar, z njimi nikoli ne zapade v kliše.

Skratka, kdor je ostal zvest Sonic Youth tudi po nekaj prejšnjih ploščah, bo zadovoljen tudi s Sonic Nurse. Morda še bolj. In verjetno še vsaj s kakšno naslednjo. Se beremo.

Janez Golič