SOPHIA

People Are Like Seasons

City Slang, 2004

People Are Like Seasons je natanko tak album, kakršnega je Robin Proper-Sheppard skoraj moral objaviti. Je logično nadaljevanje smeri, kakor so jo zastavili The God Machine že sredi devetdesetih let, realizacijo pa jim je preprečila nenadna smrt basista Jimmyja Fernandeza. Druga dvojica se je razšla, Robin pa je potreboval kar nekaj let, da se je pobral. Vmes se mu je zgodila še ločitev v zasebnem življenju, razlog več, da je nekdaj močno kitarsko glasbo (v nekaterih trgovinah s ploščami ste The God Machine našli celo v predalčku za heavy metal, resnici na ljubo, ne bi sodila niti kamorkoli drugam) zamenjal za trpko melanholijo, spremljano le z akustično kitaro. Taka sta bila prva albuma, ki ju je objavil pod imenom Sophia.

Čas celi rane, ostanejo brazgotine, v obliki glasbenega zapisa zabeležene na plošči People Are Like Seasons. Robin je na tej plošči povzel lastno preteklost, njegova sedanjost je pač rezultat prav te. Mestoma se je vrnil nabit, poln rockovski zvok, kar je namignil že z ad hoc sestavljenim garažnim bandom The May Queens in z njim na hitro, v lastno zabavo in sprostitev objavil album. Še razvidnejši pogled nazaj pomeni priredba in nadaljevanje pesmi Desert Songs še s prvega albuma The God Machine. Ne manjka nič prvinske moči, ne zvrtinčene repeticije, tako značilne za vrhunce skladb The God Machine. Spodaj ostaja še vedno trpeči Robin, njegov krik je nekako zadržan, izzveni brez sprostitve. Kljub temu se zdi Robin zadovoljen, nekako potešen, da je opravil s preteklostjo (v pesmih Swept Back, I Left You, Swore To Myself).

Album se odpre s kar predobro pesmijo, nalezljivo Oh My Love, saj postavlja visoke standarde za nadaljevanje. Po svetlem, skoraj veselem uvodu, kolikor ga je Robin sploh zmožen, takoj sledi umik v zasebnost. Pesmi postanejo počasnejše, preudarne, včasih pretirano dramatične. Robin mestoma zastane z glasom, morda le za trenutek, a dovolj, da učinkuje nezanesljivo, občutljivo, še posebej, ker je veliko pozornosti posvetil produkciji in oblikovanju ter ozvočitvi glasu.

Po omenjeni Desert Song No. 2 se Sophia le razživijo; Darkness zveni nenavadno izumetničena s sintetičnim basom in popačenimi teksturami, prvi resni pokazatelj, da so to drugačni Sophia, čeprav ne povsem po lastni volji. Sredi albuma izstopa If A Change Is Gonna Come, saj zveni kot »preplonkana« s plošč Black Rebel Motorcycle Club, zato pa se Robin in Sophia v zadnji tretjini spustijo nazaj v akustični, predvsem bolj domač zvok. Če je sklepna pesem, Another Trauma, obenem povzetek, je jasno, da se Robin napaja prav iz lastne ranjene duše. »Rad bi se malo odpočil in obljubim, da bom jutrišnji dan začel z nasmehom,« je verz, ki pojasnjuje, da so travme njegov vsakdanji spremljevalec, nasmeški pa le nujno zlo, s katerim z muko komunicira z okolico.

Janez Golič