Letnik: 2004 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Aleš Rojc

JOEL STERN and MATT DAVIS

Small Industry

l'innomable, 2003

Kogar je pot že zanesla na katerega od festivalov improvizirane glasbe – v širšem pomenu besede »improvizacija« – se je verjetno ob spremljanju elektroakustikov vprašal: »Kako naj sploh vem, od kod prihaja kateri zvok, kdo je njegov povzročitelj, čemu naj prisluhnem?« Ali: »Kakšna je vzročna povezava med fizično prisotnostjo človeka za računalnikom in zvokom, ki ga ta proizvaja? V čem se pravzaprav spremljanje živega dogodka razlikuje od poslušanja posnetka?« Ko tako vpraševanje povzroči nelagodje ali napetost, je to kvečjemu začetek ozaveščanja lastnih slušnih razvad. Dober nastop bi zmedeno uho lahko prepoznalo v lastni negotovosti in pričakovanju vseh malih zvočnih dogodkov, ki jih verjetno s prav nič manjšo negotovostjo in budnostjo v živo odkrivajo glasbeniki improvizatorji. Pri elektronskih zvočnih dogodkih nazadnje ne gre računati na tisto fizičnost, ki glasbilo prilepi na telesno podobo njegovega upravljalca – ta operira kot zvočni posrednik ali vmesnik, ki je hkrati tudi zvočni vir. Zato dejstvo, da imamo opraviti z improvizacijo na zvočnem posnetku, ne pomeni nujno manka v poslušalski izkušnji.

Small Industry je posnetek srečanja, ki sta ga imela Joel Stern in Matt Davis pred dobrim letom v Londonu. Ob tem ploščku je smiselno pripomniti še to, da je otvoril delovanje trenutno edine založbe, zagledane v tovrstno glasbo pri nas – L'Innomable, ki že nadaljuje z izdajanjem nizkonakladnih plošč in s soorganizacijo zvočnih dogodkov. Joel Stern prihaja iz Avstralije, v zadnjih letih pa ustvarja v Londonu, kjer je že snemal z različnimi tamkajšnjimi, recimo temu v mikrozvočnost in neidiomatsko improvizacijo usmerjenimi glasbeniki. Tako je tudi s tem posnetkom z Davisom.

V nasprotju z npr. Franciscom Lopezom in drugimi, ki dandanes predvsem nadaljujejo misli Pierra Schaeferja ter kasneje Johna Cagea: zvok se tudi s snemalno in drugo sodobno elektronsko tehnologijo odlepi od fizičnega vira in preoblikuje v novo zvočno konkretnost – vrsta improvizatorjev, delujočih v Londonu, te ideje uporablja v »real time« oblikovanju zvoka. To je slišno tudi na posnetku, kamor so med kasnejšim editiranjem našli pot tudi nekateri zvoki iz okolice, ki jih niso povzročili glasbeniki, a jih demokratična in anarhistična ideja takega početja vsekakor prenese in dopušča. Joel poleg elektronskih zvokov in računalniškega feedbacka dela predvsem z manipulacijo različnih, od vsepovsod nabranih zvočnih posnetkov – tako imenovanih »field recordings« ter »konkretnih zvokov«. Matt Davis igra trobento, a neklasično, z elektronskimi pripomočki pozornost usmerja predvsem v zvočne drobce in šume, ki ob pihanju v cev instrumenta nikoli ne ustvarijo dejanskega tona. Rezultat je tako dobre pol ure dolg kos, ki ob vstopih in izstopih posameznih zvokov, srečevanjih in dopuščanjih tišine ter nenadejanih okoliških »motenj« nikoli ne izbruhne, nikoli ne sprosti napetosti, kakor je pač zaželeno v dialogu glasbenikov. Mestoma res deluje kot dialog, torej daljše izmenjavanje ob raztegnjenih zvokih, ki onemogočajo popolno tišino in proti koncu ustvarijo nekakšen prostorski občutek. Obenem pa že omenjena usmerjenost k vsakemu pripravnemu delcu sestavljenih zvokov – ukradenih tudi iz vsakdanjega življenja – najbrž preprečuje, da bi se v celoti prepustila šumu ali dronu ter posnela »noise« ploščo.

Aleš Rojc