Letnik: 2004 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Luka Zagoričnik

SUNBURNED HAND OF THE MAN

Rare Wood

Spirit of Orr, 2004

Pred nami je prva uradna izdaja najbolj čudaškega kolektiva v deželi svobodnjaških folk frikov iz »nove čudne Amerike«. Sunburned Hand Of The Man že osem let kujejo zakajene, zatripane, ritmične folk funk spontane improvizacije, ki se rogajo hipuzlom, ortodoksnim improvizatorjem, punk rockerjem, hiphoperjem, jazzerjem, pa vendarle v bizarnih zvočnih onaniranjih duhovito in hudomušno prepletajo svetove vseh naštetih.

Kolektiv, spočet v devetdesetih letih v Bostonu na vzhodni obali ZDA, v deželi, kjer so punkrockali Dinosaur Jr., Pixies in drugi, je integralen del diverzantske linije mlajših prenoviteljev folka. Prva linija je v devetdesetih letih potekala v ekspresiji punk rocka, ki se je tedaj ovedela svojih korenin. Pravzaprav si je prvič iskreno upala priznati, da so bili folk ekspresija šestdesetih let, country in zgodnji, surovi blues del njihove glasbene adolescence, ki se danes neobremenjeno, deloma s punkersko nabritostjo artikulira v ustvarjanju. Druga linija, h kateri lahko prištejemo tudi kolektiv Sunburned Hand Of The Man, pa si je izbrala precej tršo in nenazadnje tudi bolj avanturistično pot. Zgodnji primitivizem ameriške godbene dediščine so zašilili z opojnimi substancami vzhodnjaških zvočnih tradicij, tem dodali afriške tolkalske polifonije, freejazzovsko razpihavanje oblike in ameriško vejo historičnega minimalizma, izhajajočega iz tradicij Vzhoda. Hkrati so povzeli zamisel kreativnih bratovščin in komun iz obdobja ljubezni in cvetja ter DIY, »naredi sam« ideologijo punka. Vse skupaj je zaobjeto v kozmičnih, spiritualnih, new ageu sorodnih zvočnih kolektivnih improvizacijah, ki glede distribucijskih tokov režejo povsem »untergrunt« poti. Večino godbe namreč izdajajo bendi sami, bodisi v CD-R formatu bodisi v hudo majhnih, obskurnih izdajah. Sunburned Hand of The Man niso izjema. Večina njihovih izdaj je izšla za domačo založbo Manifold na redkih pečenkah, nič bolje ni z njihovimi vinilnimi ploščami. Podzemno držo in distanco od dolgolasih hipurskih strujanj preteklosti in novodobne religioznosti pa ohranjajo tudi z drznimi izjavami v stilu: »Dandanes so hipuzli pravzaprav tetovirani vegani!« Puščica, očitno namenjena sodobni hardcorovski generaciji.

Pa čeprav večina članov tega kolektiva izhaja ravno iz generacije hardcora, punka in post punka. Predvsem njihovo prvo gobezdalo, pevec in multiinstrumentalist John Moloney, nekdanji mladostniški delikvent in žepar, mali kriminalec, ki je energijo sproščal na koncertih Melvins in Sonic Youth. Slednji so v godbi deloma vedno odstirali aktualna dogajanja na sceni neodvisnega rocka, v zadnjih izdajah pa v njih slišimo ustvarjalno klimo, ki jo upodabljajo Tower Recordings, No Neck Blues Band in Sunburned Hand Of the Man. Ti so tudi na novi plošči Rare Wood ohranili sonične kitarske elemente, ki pa so tokrat prek fuzza, feedbacka, distorzije in wah wah pedal zazrti v čase glorifikacije rocka, ki jih danes pooseblja japonska komuna Acid Mothers Temple and Melting Paraiso UFO. Z rockersko kozmologijo so močno vplivali na Moloneyja in družbo. Hkrati pa se Sunburned Hand Of The Man v glasbi neposredneje kot marsikatera sorodna zasedba posvečajo godbam črne celine, bodisi ruralnim prazačetkom, izvornim tolkalskim poliritmijam, ki jih seveda prekvečijo, bodisi urbanim nasledkom bluesa in jazza: free jazzu, funku in deloma celo hiphopu. S tem opuščajo opojne prvine mikrotonalnosti v dronu in raje stavijo na počasno rastoči ritmični pulz, na katerega lepijo lizerkove usedline. Osnova njihovih spontanih izlivov je vedno basovska linija, ki jo počasi dograjujejo bobni in tolkala različnega izvora. Kitara je le dodatna tekstura, barva v kolektivno ustvarjeni strukturi, ki se včasih naslanja na besedo kot narativni element. Četudi se glas včasih naslanja na povsem konkretno temo, recimo biblijsko podlago, je ta začinjena s čudaško interpretacijo, hkrati pa je glas skrajno deformiran z vokoderjem in drugimi efekti. Primer je skladba Camel Backwards, rečeno drugače, tako bi zveneli Butthole Surfers, če bi postali hipurji. V drugih skladbah, še posebej v epski Glass Boot, pa bodo použili ušesje ljubiteljev krautrocka; v naslednji skladbi Buried Pleasure preide v strunsko folkloristiko z drvečim ritmom in s flavto kot nosilko melodije. To pa sta hkrati najmočnejši skladbi plošče Rare Wood. Recenzent revije Wire, Tony Herrington je v junijski ediciji britanskega glasbenega mesečnika napisal, da v Sunburned Hand Of The Man vidi utelešenje skupinske misli in duha, ki misli kompozicijsko. Kolektiv resda improvizira skozi strukturo, ki jo gradi postopoma, a kaj, ko v nekaterih skladbah nove plošče ta kolektivni duh prej kot kreacija in nekaj vznemirljivega pooseblja brezplodno skupinsko masturbacijo, brez pravega končnega izliva.

V petih skladbah plošče Rare Wood, ki so bile posnete v živo v Kaliforniji in na Nizozemskem, se zrcali jedro početja kolektiva Sunburned Hand Of The Man. Hkrati je to prva njihova plošča, ki bo komercialno dobavljiva. Ravno v tem je njena nemoč. Kajti če gledamo ploščo Rare Wood skozi celoten dosedanji opus te zasedbe, je zgolj povprečna. Zato bi se zdelo smiselno, da bi pred obzorje širše javnosti zasedba raje razgrnila kakšno izmed prejšnjih plošč. Kljub vsemu pa ne dvomim, da vas bo Rare Wood pritegnila v čudaški zvočni svet bostonskega kolektiva Sunburned Hand Of The Man ... (www.spiritoforr.com)

Luka Zagoričnik