Letnik: 2004 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Marina Žlender

BOR TUREL

Aedon, Musica electro-acustica

Samozaložba, 2004

Da je Bor Turel skladatelj pretanjenega posluha, eruptivne inovativnosti in brezkompromisnih avantur v svetu musique concrete, vemo že dolgo. Žal se občutljivi umetnik vedno znova umakne in nas le redko počasti z novim delom, pač pa z veseljem sledimo njegovim glasbenim potovanjem po radijskih valovih.

Tokrat nas je skladatelj presenetil z dvojnim albumom: na prvi plošči je zbral ciklus skladb, pisanih za posamezna glasbila in magnetofonski trak, druga plošča pa nosi naslov Ars acustica, radio art. Skladbe prve plošče so zasnovane kot dialog med posameznimi solističnimi glasbili in posnetimi zvoki. Nedokončana zanka za flavto in trak že v imenu poudarja zanko, ki izhaja še iz pionirske etape konkretne glasbe, kot del magnetofonskega traku, zlepljen v zanko, ki tako omogoča nenehno ponavljanje. Skladba je zasnovana na principu kroženja okoli osnovne osi, središče dogajanja pa je avtor namenil flavtistu, okoli katerega so orkestrirani zvoki s traku.

Spirala za klavir, trak in živo elektroniko ima podoben koncept medsebojne komunikacije, ki postane na trenutke resnično dramatična in vsebuje veliko več napetosti.

Tretja skladba, Iz trupa trombe, je namenjena trobenti, ki v delu samem zveni kot znanilka apokalipse, nanjo pa se odzivajo kriki »divjine«, ki kot odmev spremljajo njen poziv. Spremljevalni zvoki so tu zelo neposredni in ne dopuščajo širšega abstrahiranja, to je morda v škodo skladbi, vendar pa je treba povedati, da gre po drugi strani za glasbeno ilustracijo Tisnikarjevih motivov, to tudi resnično pojasnjuje njeno neposredno sugestivnost.

Les espaces intermédiaires ali Vmesni prostori je skladba za kljunasto flavto in študija interferenc med solističnim glasbilom (v tem primeru tenorske in altovske kljunaste flavte), ki ga je avtor obdelal tako, da predstavlja resnične presežke tega, kar nam daje glasbilo samo. Ti zvoki v skladbi spremljajo solista kot orkester in obenem kot nadgradnja glasbila.

Delo Dežele izgubljenih zvokov se prične kot potovanje v svet konkretnih zvokov iz narave in zajema v sebi osnovne elemente, kot odmev praizvora, h kateremu se nehote vedno znova vračamo. Na ponotranjenje tega zvočnega sveta nas opozarja ženski glas, ki obenem pomeni preobrat v svet urbanih, »umetnih« zvokov. Ti postanejo sčasoma prepleteni s prvimi in nas vodijo v vsakdanji, sartrovski svet, svet nadležnih misli, ki nas obletavajo kot muhe in kjer nam obstoječa civilizacija nenehno preti z uničenjem notranjega sveta prvinskih zvokov. Delo izzveni v občutku premoči večnega, ki preglasi minljivost posameznika. Ta živi, organsko-anorganski material konkretnih zvokov je Bor Turel mojstrsko prepletel v pravo eksistenčno odisejo, ki obenem izraža Turelovo afiniteto do neposrednega stika z glasbenim gradivom, ki ga obravnava kot živo snov in iz njega oblikuje nov svet, svet glasbe, ki v sebi združuje prvobitnost organskega in živega, ki mu apokaliptično grozi urbanost, s katero se pomeša v večni ples življenja in smrti. Ideji je prilagojena tudi tehnika, saj je avtor na 8-kanalnem traku zbral in obdelal posamezne zvoke, jih »oživil« in po drugi strani abstrahiral ter združil z drugo plastjo zvočnega, ki mineva v času v krožnem iztekanju vase.

Niz skladb s skupnim naslovom Med besedami in tišino je stkan iz glasu, posnetih zvokov in posameznih glasov. Skladbe so mnogo bolj »minimalistične«, vlogo solista pa ima ženski glas, ki vsakič pripoveduje novo zgodbo, »ilustrirano« z zvoki.

Requiem je zasnovan v urnebesni iztočnici balkansko-orientalskega objokovanja smrti, ki poslušalca, vajenega srednjeevropskih žalostink, spominja obenem na praznovanje. To pa je tudi poanta dela, ki v sebi prepleta poetično izpovedno refleksijo, združeno z elektroakustično slutnjo uničenja, in nas kakor Dantejeva Božanska komedija vodi iz obupa in niča v novo rojstvo, v katerega se v kozmičnem svetu vedno znova vrača življenje. Različnost doživljanja smrti in minljivosti je Turel podprl ne le s posameznimi klasičnimi glasbenimi citati (Ockeghem, Berlioz, Verdi, odlomki ljudske glasbe iz posameznih pokrajin Slovenije, Sardinije, Rezije, Epirja, Bolgarije, Romunije in Tibeta), napevi in folklornimi melosi, marveč tudi s citati posameznih literarnih besedil (Baudelaire, Malraux, Camus, Nietzsche). S posameznimi zvočnimi stanji je avtor želel prikazati duševna stanja tega prehoda, nam v glasbenih simbolih izpovedati svoj filozofski credo, v katerega se izteka mogočna zvočna freska, ki iz smrti kot končnega naredi miselni proces in ga vpne v življenjski ciklus večnosti.

Bor Turel, samotni jezdec sveta konkretne in elektroakustične glasbe v Sloveniji, se torej ponovno podaja v meandre njenega bistva, skozi katerega nas osrečuje z novimi svetovi.

Marina Žlender