SMAGUL UMBETBAEV, SAIAN AQMOLDA

Le Kobyz: L'anciene viole de chamanes

Inedit/MCM, 2004

Kolekcija Inedit pri francoski Maison des Cultures du Monde nas že dolgo vrsto let vedri z izvrstnimi ploščami glasbenikov in glasb z vsega sveta, najlepše godbene zaklade pa zvečine najde prav v Aziji, zlasti na Indijski podcelini, v Srednji Aziji in Zakavkazju ter Sibiriji, pa tudi na Bližnjem vzhodu. Tod je zbirka tudi najobsežnejša in se vsako leto obogati za vsaj nekaj primerkov, zadnja leta se izidi pogosto navezujejo na nastope na spomladanskem Festivalu imaginarnega (Festival de l'Imaginaire), bodisi so tam posneti (tudi pred rojstvom festivala so pogosto snemali koncertne dogodke v Hiši), bodisi posnetki izidejo v pričakovanju nastopa na festivalu – ali pa kar oboje hkrati (glej oceno Rowshana Golafruza). No, mojster kobiza Smagul Umbetbajev in njegov vajenec Sajan Akmolda sta snemala v domačem Kazahstanu, na festivalu pa sta nastopila to pomlad.

Čeprav je kobiz kazahstanska viola, besedo najdemo v korenu poimenovanj veliko raznolikih azijskih glasbil, od godal in lutenj do dromlje in bobna (altajski kobuz); to kaže, da izraz transcendira samo glasbilo in nakazuje na glasbeno prakso in rabo, verjetno na šamanizem. Tudi mit o stvarjenju tega prvega kazahstanskega glasbila je povezan z možem po imenu Korkit Ata, legendarnim prednikom vseh baksijev (šamanov), ki je z glasbilom in z glasbo odgnal in presegel smrt, ki ga je čakala na vseh štirih koncih sveta in prišla ponj tudi v samo središče. V šamanski praksi kobiz odpira vrata v svet prednikov, baksi pa z aruakhi (duhovi) komunicira tako, da gleda v ogledalo na resonančnem telesu glasbila in z glasovi, ki jih izvablja iz strun, posreduje sporočila nevidnega sveta.

Mojster Smagul in njegov učenec Sajan izvajata obsežen repertoar, poleg repertoarja baksijev tudi repertoar epskih pesnikov (zhirau), nekaj kuijev (instrumentalov, ki izražajo različne teme, recimo jok, žalost, radost) je tradicionalnih, druge so spisali ali po tradiciji priredili različni skladatelji, največ Ykhlas Dukenov (1943-1916), ki slovi kot največji kazahstanski mojster kobiza in tudi kot glasbenik, ki je ta slog prenesel iz sakralnega v profano. Kljub temu sta oba interpreta sledila tipični šamanski iniciaciji, glasbi in glasbilu sta se namreč posvetila v rani mladosti po vrsti sanj, ki so jima razkrile njuno nalogo. Poleg tradicionalnega šolanja pri učitelju mojstru sta oba obiskovala glasbeni konservatorij, mojster odlično pozna tudi vokalne tehnike osrednje stepske pokrajine Arka.

Vsekakor zanimiva in poslušanja vredna plošča, ki tu in tam zaječi presenetljivo »po domače«. Kdo ve, katerim sanjam so sledili domači godci in sporočila katerih duhov prenašajo – in ali oni vedo?

TC Lejla Bin Nur