Letnik: 2004 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Marina Žlender

MAGGIO MUSICALE FIORENTINO

Firence, od 23. 4. do 23. 6. 2004

Letošnji 67. festival Maggio Musicale Fiorentino je tudi letos minil v znamenju velikih osebnosti, kot so Zubin Mehta, ki je predstavil Wagnerjevo opero Mojstri pevci nürnberški, Riccardo Muti s Filharmoniki milanske Scale in Pierre Boulez z ansamblom Ensemble Intercontemporain. Izmed opernih del je bila poleg že omenjenih Mojstrov pevcev nürnberških ponovno na sporedu Mozartova opera Idomeneo, obenem pa so Florentinci počastili stoletnico rojstva skladatelja Luigija Dallapiccole z uprizoritvijo njegovih dveh oper, Il prigioniero in Volo di notte.

Festival v Firencah skuša z drznimi scenografskimi postavitvami tekmovati s Salzburškim poletnim festivalom, kljub temu pa ostaja skromnejši tako po mednarodni zasedbi kot po repertoarju. Letošnja zasedba v opernih delih se je pokazala za kvalitetno, ob močni zasedbi domačih pevcev so v vidnejših vlogah nastopili še: tenorist Bruce Ford kot Idomeneo, Howard Haskin, ki je skupaj s sopranistko Rosalind Plowright nastopil v operah Il Prigioniero in Volo di notte, v Mojstrih pevcihnürnberškihpa so nastopili basista Franz Hawlata in Reinhard Dorn, tenorist Valter Borin in drugi.

Koncertni del festivala je zajemal ciklus Beethovnovih Simfonij, ki jih je predstavil Orchestra del Maggio Musicale Fiorentino s solistoma violinistom Nikolajem Znaiderjemin pianistom Arkadijem Volodosom, pod veščim vodstvom Zubina Mehte. Simfonični nacionalni orkester Italijanskega Radia in televizije je pod taktirko Gianandrea Nosede predstavil izbor glasbe italijanskih skladateljev. Večer, naslovljen Modo Antiquo, v izvedbi Coro del Maggio Musicale Fiorentino, je bil v celoti posvečen Vivaldijevi glasbi, sledil mu je Schubertov večer v izvedbi Orkestra milanske Scale in Riccarda Mutija, izostala pa nista niti Maraton Rahmaninoveglasbe, v interpretaciji mladih pianistov šole Alexandra Toradza, niti sklepni koncert, ponovno z Verdijevo in Bernsteinovo glasbo. Utečenemu festivalskemu programu so se pridružile tudi bolj sveže izvedbe (kot je koncert argentinske glasbe) pod skupnim imenom Aires del Sur, z deli Carlosa Gustavina, Ariela Ramireza in Lucia Demareja, in vsesplošno navdušujoč koncert gostujočega orkestra Ensemble Intercontemporain s pianistom Dimitrijem Vassilakisom, ki je pod trdo dirigentsko roko Pierra Bouleza izvedel dela Franca Donatonija, Goffreda Petrassija, Luciana Beria in glasbeno novost Ivana Fedeleja.

Letos so prišli na svoj račun ljubitelji baleta, saj so si lahko ogledali Tokio Ballet, ki je nastopil z delom Don Kihot, v koreografiji Vladimirja Vassileva, v drugem večeru se je ta baletna skupina predstavila z Grškimi plesi Mikisa Teodorakisa, variacijami na temo iz Don Juana Fréderica Chopinain Čudežnim mandarinom Bele Bartoka, v koreografiji slovitega Mauricea Béjarta. Baletu se je pridružil plesni dogodek z izzivalnim naslovom Eros and Serenities, z uprizoritvijo Serenade Petra Iliča Čajkovskega, Favnovega popoldneva Clauda Debussyja in Words no longer heard Johna Adamsa.

Kot je za tako obširen festival v navadi, so se ob njem zgodile tudi številne spremljevalne prireditve, razstave, konference in koncerti. Firence kot tempelj renesančne umetnosti so tokrat izpostavile dva umetnika, Sandra Botticellija in Filippina Lippija, katerih dela so na ogled v Palazzu Strozzi. Najbolj znameniti Botticellijevi deli, Pomlad in Rojstvo Venere, pa sta ostali v Ufficih, kjer je v času festivala na ogled tudi posebna zbirka majolike. V Teatru Verdi so poseben koncert posvetili glasbi Luciana Beria. Izvedeni sta bili deli: Naturale za violo solo, tolkala in posneti glas ter Ofanim za dva otroška zbora, dve instrumentalni skupini, ženski glas in »živo elektroniko«. Koncert je ponovno dokazal, da je Berio mojster združevanja sodobnih tehničnih prijemov, folklornih elementov in izjemno lucidnega pristopa do tokrat otroškega glasu. Če nekoliko izpostavimo večer Ensemble Intercontemporain, naj za začetek zapišemo, da gre za odličen in izjemno dobro uigran ansambel, ki ga sestavljajo tako rekoč solisti, saj je raven glasbenikov resnično vrhunska. S tako zasedbo seveda ni težko izvajati tudi zahtevnih sodobnih del, kljub temu pa jemlje Pierre Boulez svoje poslanstvo zelo resno. Kot natančen, nepopustljiv in zahteven dirigent ima ansambel povsem v oblasti in lahko od njega ali posameznikov zahteva tudi minuciozno natančno interpretacijo. Ni odveč, če pripomnimo, da se Boulezovo dirigiranje zelo dobro ujema z njegovim značajem in tako resnično pooseblja odličnega vodjo orkestra, četudi se je do sedaj proslavil bolj kot skladatelj.

Skladba Tema za dvanajst glasbil Franca Donatonija zajema šest godal (tri violine, dve violi in violončelo), štiri pihala (flavta, oboa, fagot in klarinet) in dva rogova, ki jih je Donatoni skušal čim bolj homogeno povezati. Primarno vlogo je v skladbi dal godalom ob spremstvu pihal, trobila pa so logično potisnjena v ozadje. V sami skladbi je Donatoni po Bartokovem vzoru poudaril igro posameznih dvojic; posamična glasbila torej z minimalnimi sredstvi prispevajo k vsebinski celoti, ki izzveni kot medsebojno poigravanje s posameznimi glasbenimi figurami.

Goffredo Petrassi je delo Estri za petnajst izvajalcev zasnoval kot izraz popolne ustvarjalne svobode, v kateri posamezne ideje prehajajo iz ene v drugo prek bogato profiliranih ritmov. Tej lucidni zamisli je pridružil izvirno uporabo klavičembala, celeste, vibrafona in glockenspiela, ki je dala skladbi poudarjeno kristalen, kovinsko obarvan zvok. Kljub vsemu je delo na trenutke izzvenelo dokaj neizrazito, brez notranje napetosti.

Koncert italijanske glasbe 20. in 21. stoletja seveda ni mogel miniti brez Luciana Beria, katerega delo Points on the curve to find za klavir in 22 glasbil izraža Beriov nezmotljiv občutek za zvočne efekte in stremljenje za prepletanjem posameznih zvokov, s katerimi je opremil solistično linijo klavirja. Izjemno zahteven pianistični part je odlično odigral pianist grškega rodu Dimitri Vassilakis, s čvrsto in dosledno igro, s katero je izpostavil kompleksno linearnost skladbe, na katero se naslanjajo druga glasbila in arabeskno razvijajo njeno linijo. V nasprotju z znamenitimi Sequenzami je torej skladba Points on the curve to find celota refleksij, odmevov, variacij in poigravanj z osnovno solistično igro, v njej pa se nam razkriva manj znani Berio.

Vrhunec koncerta je nedvomno pomenila nova skladba v Franciji živečega skladatelja Ivana Fedeleja, z naslovom Ali di Cantor. To celostno zastavljeno delo za štiri skupine glasbil je zvenelo v celoti konsistentno, z obilico notranje dramatičnosti, ki poslušalca drži v napetosti vse do zadnjega takta. Prvi del vzpostavlja nasprotje med godalno skupino glasbil in linijama obeh klavirjev, sledi pa mu širok, vendar impulziven osrednji del, ki vse štiri instrumentalne skupine angažira v enaki meri in s tem ustvari polifonično gostoto. Skladba se razvije v fraznem preigravanju med posameznimi skupinami, v epilogu pa je Fedele iztočni glasbeni material strnil v niz retrogradnih figur. Izjemna liričnost in obenem vsestranska razgibanost skladbe prispevata k sistematično urejeni in vseskozi konsistentni notranji strukturi, ki zato niti za trenutek ne izgubi notranjega naboja.

Koncert in izvajalci so doživeli navdušen aplavz, Ensemble Intercontemporain pa je ponovno upravičil sloves, za katerega ima vsekakor zasluge tudi vodja, Pierre Boulez.

Marina Žlender