ELECTRIC MASADA

Jazz abonma 04, Cankarjev dom, Ljubljana, 4. 5. 2004

Marsikdo, ki prisega na nekatera žanrsko povsem raztreščena raziskujoča razdejanja, ki jih je Zorn zabeležil v zasedbah Painkiller in Naked City ter »game pieces«, kot je Cobra, ne da več toliko na njegovo v revivalizem židovske kulture usmerjeno Masado. Vendar pa je vsaj pisec tega teksta prepričan, da Zornove zasedbe nudijo samosvoje doživetje predvsem zaradi tega, kar zna ta aktivni, zdaj že petdesetletnik, izvabiti iz sodelujočih glasbenikov. Zato smo lahko elektrificirano in razširjeno različico Masade, ki svojega početja še ni zabeležila na nosilcu zvoka, pričakali z razburjenimi vprašaji tam okoli uhljev. So se pač pod eno streho znašli ljudje, med katerimi bi pisec z veseljem prisluhnil prav vsakemu posebej. V tem smislu je koncert izpolnil željo po nepričakovanem, a obenem tudi odplaval tja, kjer je akustična Masada kljub virtuoznosti od sebe odvrnila bolj radovedne uhlje.

Početje osmih muzikov je prehajalo med morda dvema ali tremi opaznimi podobami kolektiva, kot jih je vsaj zabeležilo piščevo uho. Že prvi zvočni udarec je v trenutku izbil vso antipatijo, ki jo gojim do velikih sterilnih dvoran tukajšnje kulturne ustanove. Zorn je na začetku, še bolj pa v drugem komadu in ob koncu rednega dela koncerta predvsem dodeljeval muzikom njihov prostor v grupi, jim odmerjal čas, dirigiral in počel vse, kar je sam v nekem intervjuju nekoč opisal kot »getting the jerk out«, namreč ven iz karakterja posameznega glasbenika. Skupina na ta način ne zveni kot harmonična celota, pač pa kot zbirka različnih individuov v različnih trenutkih, ki se drug drugemu odzivajo, se spodrivajo ali razkrivajo na način, ki sposobnosti »biti v trenutku« daje prednost pred hladnim izkazovanjem posameznikove virtuoznosti.

Zvočno sta celoto poleg Zorna v visokih registrih saksofona zaznamovala vsaj še Jamie Saft na elektronskih klaviaturah z mestoma res zelo glasnimi hrupnimi izbruhi in Trevor Dunn z basovsko kitaro; tolkalska sekcija – Kenny Wollesen, nasmejani Joey Baron ter Cyro Baptista – pa se je na mestih morala ukloniti pogostemu Zornovemu dirigiranju in manipulaciji ter se odzivati z vrtoglavo bliskovitostjo. Medtem so se ustvarjale različne kombinacije in podgrupe znotraj električne Masade, za nekaj sekund zaživele in odstopile mesto drugim – pogrešili smo edino intervencije Ikue Mori na elektroniki, ki ji je bila večino časa namenjena vloga zgolj občasnih zvočnih posegov med muziciranji drugih.

Drugačna igra električne Masade je piscu dovolila večkratno sanjarjenje in plavanje stran od konkretnega početja posameznikov na odru, saj so se ob ritmičnem gruvanju ti menjali v občasnih – sicer prav nič egomanskih – soliranjih. Ob tem je bilo kljub pretihemu ozvočenju zadovoljivo prisluhniti našemu znancu Marcu Ribotu, nenazadnje pa tudi prehajanju Johna Zorna med visokimi registri in bolj »straight« igranjem, kot ga je slišati tudi na posnetkih kvarteta Masade. Predvsem v teh delih sta morda napetost in pozornost nekoliko popustili. Trdno oblikovano, »nagruvano« strukturo nekaterih komadov so k sreči velikokrat prekinili glasni kolektivni izbruhi, ki jih je kot nož pod Zornovo taktirko električna Masada zasajala v zmeren tok tistega igranja, ki je piščev posluh predvsem polenil. Ne vemo pa, če ni ravno tehnično blestenje muzikov v takih, glede na že omenjene bliskovite prehode medlejših trenutkih zares poželo huronskih aplavzov napolnjene Gallusove dvorane. Obiskovalci smo tako po razmeroma kratkem koncertu električno Masado še za nekaj časa priklicali nazaj na oder.

Electric Masada so vseeno nudili kar nekaj presenečenj in razburjenj, zaradi katerih je piscu koncert minil vse prehitro; neuravnoteženemu ozvočenju navkljub so mu bili najljubši trenutki takrat, ko so v ospredje prišli prav odzivnost in razmerja posameznikov v skupini – med seboj in do trenutkov v toku muzike; to pa ni toliko samo zasluga Zornovega – občasnega – upravljanja z muziki, temveč tudi, da se ti v različnih kontekstih skupaj znajdevajo in uigravajo že toooliko desetletij.

Aleš Rojc