JASON KAHN

Defonija, Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana, 18. 5. 2004

Ameriški tolkalec, ki me je na koncertu presenetil s povsem minimalistično zvočno sliko, ima za sabo sicer že prav zanimivo zbirko glasbenih izkušenj. Začenši z bendom Universal Congress Of, ki je v osemdesetih letih pri razvpiti založbi SST od daleč počel nekaj podobnega temu, kar je na drugem koncu ZDA – v New Yorku – dobilo ime no wave. Pristop »naredi sam« je bil tako ves čas skupen tako free jazzu in improvizaciji v vseh njunih pojavnih oblikah kot hardcorovskim bendom; skupaj z odprtim odnosom do hrupa in raznovrstnih zvočnih raziskovanj, ki jih tako akademija kot glasbena industrija dojemata kot deviantne.

Jasona Kahna smo tako spoznali v skrajnosti eksperimenta, s katerim se – kadar je sam – bavi zadnji dve ali tri leta in pri tem do kraja zminimira nenazadnje tudi svojo vlogo izvajalca. Nazorneje: Kahn je v klubu Gromka nastopil z bobnom, činelo in kovinsko ploščo, ki so mu služili kot vir mikrofonije, v katero je minimalno posegal z efektom in mešalko, zraven pa je imel še t. i. no input mešalno mizo. Razvlečena drone (brnenje) in feedback (povratna zanka), ki nista prenehala ves zadovoljivo dolg nastop, sta zaradi nenehnih transformacij zahtevala vso pozornost prisotnih. Začetno trepljanje činele je bilo slišati predvsem kot zgolj vir za mikrofonijo, ki sta jo ustvarjala mikrofona in opna bobna. Edino ritmično početje Kahna je tako zgolj priskrbelo gradivo za nekakšno minimalno zvočno celico, v kateri so se ritmi pojavljali skozi nenadejana srečanja zvočnih valov, običajno zaznavanih kot odklon ali napaka. Vloga Kahna je bila tako kar se da skrčena, sam je ostajal v službi zvoka, ki ga je proizvajal; meja med »glasbenikom« in »poslušalci« je zaradi tega padla že v zasnovi nastopa. Osvobojeni in prostoleteči zvok je rasel najprej tako predvsem ob več opnah: bobnarska je kot del zvočnega delovnega obrata Jasona Kahna skozi zvočnike zadevala tudi ob opno ušesnega bobniča pišočega. Skozi kasnejše intervencije pa je bilo slišati, kot da Jason z omenjenimi pripomočki poleg akustike samega kluba Gromke ustvarja še en prostor v tem večjem prostoru, s tem je v maniri navzven predanega zvočnega znanstvenika pripeljal dogodek do končne tišine.

Kolikor je bila koncertna izkušnja predvsem do kraja subjektivna, saj je kak nepozorni prav zlahka ugotovil, da »se pravzaprav sploh še ni nič zgodilo«, pa je ob potrebni udeležbi subjektov tudi onesposobil njihovo samovoljo v odnosu do zvokov, lebdečih med toliko stenami. Z Jasonom Kahnom smo se tako udeležili svojevrstne izkušnje, ki je po svoje vsebovala elemente drugih zvočnih, noise, minimalističnih in improvizacijskih dogodkov, ki so zašli v prostorje kluba Gromke dotlej.

Aleš Rojc