ANTHONY PATERAS, ROBIN FOX IN MARK HARWOOD

rx:tx, Defonija, klub Gromka, Metelkova mesto, Ljubljana, 19. 5. 2004

Ustvarjalci založbe Synaesthesia so se stvari lotili ne samo z drugega konca sveta, pač pa so bili tudi na drugem koncu zvoka, kamor so nas usmerili poleg defoničnih koncertnih organizatorjev še aktivna domača založba rx:tx. Čeprav morda zunaj Avstralije pretežno neznana, je po besedah gostov iz Melbourna tam povsem živahna in razgibana scena eksperimentalne glasbe, improvizacije in drugih, na avantgardah minulega stoletja nastalih zvočnih praks. Založbo Synaesthesia je ob navdušenju nad našim znancem Christianom Fenneszem ustanovil tudi gost Mark Harwood; poleg okoliških japonskih in novozelandskih noise izdaj je usmerjena predvsem v mikrozvočnost ter improvizacijo – v tesni povezavi z dunajsko založbo Mego!.

Nastop sta začela Anthony Panteras in Robin Fox, ki sta z laptopi in elektronskimi pripomočki izvedla pravcati zvočni napad; kratki izbruhi, razdrobljeni, v tišino prostora kljuvajoči zvoki ter njihovi občasni prepleti so se zapletali v hrupnost, a se pri tem niso zgolj zlili v enoten šum. Izkušnja je bila tako predvsem v budnosti ob kričečih želih, izvabljanih iz elektronske mašinerije obeh, ter nazadnje povsem druga konkretnost zvoka kot tista, ki smo je bili deležni na prej obravnavanem nastopu Jasona Kahna. Anthony Panteras je sicer že proslavljen v različnih projektih – ukvarja se s skladanjem za film in za manjše zasedbe, sam igra na preparirani klavir ter se pri tem navezuje na nekatere avantgarde minulega stoletja; opozorimo naj na njegov ponoven prihod jeseni v Ljubljano, v drugačni podobi kot tokrat. Z včerajšnjim elektronskim druženjem z videoartistom Robinom Foxom pa je začetni nastop v klubu Gromka zaznamoval predvsem z zvočno udarnostjo in akcijo.

Mark Harwood je skorajda brez prediha, potem ko sta omenjena odšla v zaodrje, zasul prostor z nekoliko drugačnimi skrajnostmi. Na svojem laptopu je z naloženimi zvoki manipuliral in jih maličil do te mere, da so se spremenili tudi v šum, v katerem so se družili številni dokaj raznoliki odtenki. V interakcijah so različne ravni šuma ustvarjale ritmične vzorce, ki jih je Mike tudi sproti razgradil. Pri početju uporablja nekakšen računalniški program in se po mnenju pišočega približa tudi starejšemu novomeščanskemu kolegu Ostertagu, če odštejemo poudarek na politični sestavini zvoka v delu slednjega. Harwoodovemu računalniškemu deformiranju se je slednjič pridružil Pateras in mu dal še nekakšno akustično protiutež, ki je pišočega utegnila spomniti na kakšno filmsko simulacijo lomljenja kosti – brez brutalnosti.

Po krajši pavzi je ime založbe Synaesthesia spet upravičil Robin Fox, tokrat z video projektom. Svetlobne oblike na improviziranem gromkem kinskem platnu so istočasno dajale vizualno podobo glasnim zvočnim bodicam – ali pa je zvok dopolnjeval slike, kakor hočete. Pri tem je druženje slike in zvoka napeljevalo na popolno zaposlitev čutov ter potopitev v dogajanje, a je v duhu celotnega večera tovrstna divja psihedelična izkušnja ostala daleč od narkotičnega odmiranja možganskih celic.

Aleš Rojc