JAZZ CERKNO 2004

Cerkno, od 20. do 22. maja 2004

Cerkljanski Jazz je letos postal vrhunska, zgledna prireditev. Izjavo takšne vrste je treba vzeti skrajno resno in zavzeto. In o tem bi najraje sploh ne govorili, saj utegnemo tako prihodnje leto v Cerkno zvabiti tudi tisto občinstvo, ki bi izjavo o vrhunskosti in zglednosti utegnilo razumeti napak, nekako preveč po »festivalsko«, preveč narejeno, izumetničeno. Nesporazumov v zvezi s festivali je tačas pač preveč, da bi nadaljevali v tem slogu. Torej drugače: Cerkljanski Jazz je ravno prav obiskan; njegov spored je ravno prav zahteven in sproščen; delovna ekipa je ravno prav profesionalna; dogajanje v pofestivalskih urah in v zakulisju je ravno prav zabavno, žurersko. Raven »pravšnjosti« je zmerom raven z meje, meri na vprašanja: Kaj storiti? Kam naprej? Kako se izogniti rutini? Komu ali čemu služiti? Slednja vprašanja izrekamo toliko vehementneje, kolikor bolj postaja jasno, da jih ima v mislih tudi sam organizator. Vpeta so v same organizacijske dosežke, so del organizacijskih težav. Brez teh vprašanj nekako ni jazza oziroma natančneje: Če in kadar upoštevamo takšna vprašanja, potem ni mogoče več ločiti jazza in/od festivala. V Cerknem je oboje že lep čas eno in isto.

O Cerknem in okolici, o tamkajšnjih posebnostih, kulinariki in »turizmu«, baru Pr' Gabrijelu, Keltiki, o lavfariji, o organizacijskih prednostih in pomanjkljivostih majhnega kraja smo v zadnjih letih prelili že precej črnila. Za uvod k pregledu letošnje festivalske vneme naj torej zadošča skromna tragikomična ugotovitev, da ima Cerkno v času Jazza več »alternativnega« nadiha kakor Ljubljana. Dobesedno nadiha, kajti morda v Cerknem res ni večje »alternativne« kvadrature kot v Ljubljani, se pa zato toliko bolje diha: festivalski šotor, Gabrijel in CMAK (Cerkljanski mladinski alternativni klub) s pripadajočo ponudbo so si vsi tako zelo blizu, a ravno prav daleč, da se občinstvo po nastopih mirno porazgubi, pa obenem tudi nevsiljivo socializira. In za kaj tako prijetnega se zdi 500 duš na festivalu dejanska zgornja limita.

Deveta festivalska edicija v Cerknem je bila pestra, raznolična, pa obenem dovolj dobro fokusirana, obdana z nekaj brezkompromisnimi špili, ki zanje lahko rečemo, da z njimi ne tvegajo več rade niti veliko razvpitejše prireditve v okolici. Dobili smo kar tri nadpovprečne špile, med drugimi pa se nismo dolgočasili, kar je za razvajeno uho veliko in dovolj. Med brezkompromisnimi muzičisti gre na prvem mestu vsekakor omeniti nastop Free Music Ensemble, tria, s katerim so pihalec Ken Vandermark (vse boljši in boljši na klarinetu!), kontrabasist Nate McBride in bobnar, tolkalec Paal Nilssen-Love šli do samega roba osvobojenih godb in nadaljevali z izzvenom duha tistega večera 20. oktobra 2003, ki je Gabrijela postavil nazaj med svetnike. Tedaj so namreč Peter Brötzmann, Ken Vandermark in Mats Gustafsson z izjemnim klubskim pihalnim triom Cerknu in Gabrijelu dali obvezujoče priznanje, cerkljanskemu festivalu jazza pa pretkan napotek. Svobodne, radikalne godbe, ki so zadnja štiri leta nesporno vsajene v festival, ostajajo njegovo najmočnejše orožje, njegovo bistvo. Brez bistva pa, vemo od Spinoze, razpade, zgine oziroma nima prav nobenega smisla niti celota. Muzičisti, okrvavljeni od slabih izkušenj na sorodnih »občih« festivalskih prireditvah po svetu, kajpak zelo cenijo, kadar vedo, kam pridejo, in budno zapažajo, kakšno je organizatorjevo obnašanje do njihovih riskantnih prezentacij. Pri svobodnih godbah je tudi to del samega špila. Leta in leta klubske vzgoje s cedejkami in didžejanjem Pr' Gabrijelu so se obrestovala. Poti nazaj ni več, in Free Music Ensemble je z zagrizeno, zavzeto, polno igro pokazal, kako trnova bo šele v prihodnje. Svoji k svojim – iz »poraza v poraz do končne zmage«.

Cerkno sta letos obiskala tudi dva čarovnika, dva zdravilca, dva škrata, dva solista; tako različna, pa vendar skupna »v gozdnem drugem«: Harry Tavitian je posvetil glasbeno šolo, dr. Eugene Chadbourne pa CMAK. Oba nastopa sta bila nedvomno zelo politične »narave«; na Tavitianovem smo aktivno in intimno prevpraševali new age, etnicizme in svetovne godbe, Chadbournov pa je bil eksplicitno protestniški. Zelo produktivno je slediti muzičistom, ki sproščajo, a je njihovo podjetje sila resno, subtilno. Pri takšnih ljudeh ni nič tako preprosto, čeprav je slišati enostavno. Oba sta se tudi docela zavedala, kje sta, in nam darovala najboljše, kar znata in zmoreta. Materializirano magijo, nobenih sprenevedanj in mistifikacij.

Druga festivalska bera je bila precej predvidljivejša. Saj ni razočarala, sploh ne, le predvidljivejša je bila, recimo ji – obča. Bast se je za naš okus pretirano oprijel fuzij, zunajglasbenih sil in optičnih učinkov, tako da ga je reševala »energija«; Bobby Previte and Bump so bili simpatični, a na momente prerutinski, premalo fokusirani; občudovali smo starce, mojstre, ki so v svojem življenju naredili silno pretkane reči – prav takšne, in nič drugačne, smo tudi pričakovali; Carlo Actis Band je bil kot zmerom svež, poleten, a v vseh pomenih nakostumiran s tisto tipično italijansko burko po imenu »uradna avantgarda«, katere humorne note večkrat ne razumemo in nam je tudi precej tuja: »Bliže cerkvi, bliže peklu.« Andrej Čopar je podal eksperimentalno dozo saksofonske godbe, a je izzvenel, kot da bi ne sledil eksperimentatorjem po svetu in odvečno šarmiral z inštrumentarijem; sproža se provokativno vprašanje, navsezadnje tudi samemu piscu teh vrstic: Mar ima tudi eksperimentalna godba, če že ne pozna »razvoja«, vsaj nekakšno »kontinuiteto«, svoj »potek«? Sethstat (Makedonija) in Collectif Slang (Francija) pa so bili zelo primerni za ozadje. Novo vprašanje: Ali je smiselno, da se organizatorji festivala slepo podrejajo aktualni ponudbi raznih državnih kulturnih centrov? Ali je lahko maček v žaklju boljši od goloba na strehi? Kje je meja organizacijske suverenosti, odločnosti?

V Cerknem smo letos občudovali še festivalski PR (dovolj neagresiven, kar je v teh časih prava rariteta); nonšalantno in za slehernega prezgodnikarja/zamudnikarja fleksibilno hotelsko postrežbo (***plus); fotografsko razstavo Iztoka Zupana – tiho, vztrajno, ljubeznivo, predano profesionalno delo; ujeli smo sedem minut tolkalske delavnice z Blažem Celarcem (vzdušje je bilo videti delovno, vroče) in after party z lokalno atrakcijo po imenu Kar Češ Brass Bend – fantje so bili rahlo okajeni, a se je znižana intonacija k sreči odlično ujela z okajenim ozračjem v CMAKU. Poklonili smo se tudi skulpturam Bella Dona Cherry (Dušana Gerlice), ki so pod šotorom na Starem placi stražile oder in skrbele za nemotene nastope, jeli piti in jesti v neskončnih količinah, prijetno poklepetali, se imeli, skratka, fajn in šli domov, naspat se.

Miha Zadnikar