Letnik: 2004 | Številka: 7/8 | Avtor/ica: Borka

SPRINGFOUR

Gradec, od 19. do 23. 5. 2004

V Gradcu je od 19. do 23. maja potekal festival elektronske umetnosti in glasbe Springfour. Festival je star štiri leta in je do sedaj vedno ponudil kar osupljivo kvaliteten program. Tudi letos niso razočarali. Spisek nastopajočih se konča nekje pri številki stopetdeset, vrhunci pa naj bi bili izvajalci, kot so DJ Hype, Andy Smith, Funkstörung, DJ Storm, Loxy, Christian Varela, Zombie Nation, Rennie Pilgrem ...

Otvoritveni večer festivala je obljubljal veliko. V Dom im Berg, večnamenski dvorani, ki so jo zgradili v hribu pod mestnim gradom in ki se lahko pohvali z odličnim zvočnim sistemom, so nastopili Andy Smith, Richard Dorfmeister, Rodney Hunter in Earl Zinger. Na začetku je ogreval Deronic, lokalni didžej, ki je nastopil z dokaj kvalitetno selekcijo hiphopa in raznih lomov. Nič osupljivega, vendar okusno. Okoli enajste ure je na oder že precej nabasane dvorane prišel Andy Smith, ki je najbolj znan po tem, da je spremljal skupino Portishead na raznih turnejah. Sicer Andy tudi producira, večinoma skupaj s Scottom Hendyjem pod imenom Dynamo Productions. Pred kratkim sta izdala album Analogue.

Že na začetku seta je Andy prestavil v višjo prestavo. V uvodnem delu seta so prevladovali funkovski lomi, ki jih je začinil s starošolskimi funkijadami. Potem je počasi prešel v hiphop, slišali smo vse od klasik, kot so DJ Premier, Rakim, Ol' Dirty Bastard ... pa do novih, pretežno leftfieldovskih zadev. Stalnica so bili vložki praskanja plošč. Sledil je sklop starega soula, funka in rock'n'rolla z izjemno hipijevskimi refreni. Končal je z mineštro hiphopa, breakbeatov in funka. Nastop je bil energičen, precej zabaven, edino morda malce predolg – proti koncu je izgubil začetni naboj in s tem rahlo pokvaril sicer navdušujoč set.

Okoli enih je začel vrteti ljubljenec avstrijskega občinstva in superzvezdnik Richard Dorfmeister. V njegovem setu so prevladovali ritmi mehkega, dubby housa. Nastop je bil verjetno, čeprav gre le za spekulacijo, eno največjih razočaranj festivala. Glavna značilnost nastopa je bilo zehanje in pretegovanje vratu, vmes pa je Richardu celo uspelo narediti kak preprost prehod med komadi. Kmalu sta se mu na odru pridružila vidno prekajena Earl Zinger in Rodney Hunter. V mikrofon sta vsake toliko zatarnala kak verz, vendar sta kmalu odnehala. Na koncu se je Rodney še preizkusil za gramofoni, nič presunljivega. Richard Dorfmeister je dokazal, da kot je značilno za veliko kvalitetnih producentov, tudi on nima kaj iskati za gramofoni.

Festival smo obiskali še v soboto, in sicer isto lokacijo. Ujeli smo začetek nastopa Barryja Ashwortha, glave producentske ekipe Dub Pistols. Kmalu smo obžalovali, da nismo raje šli v Postgarage, kjer so ob istem času nastopili Backini, skupina iz Brightona, ki je lani izdala odličen album Threads. Barry Ashworth je namreč odvrtel povsem povprečen set breakbeata. Slišali smo ogromno ragga vokalov in komade z reggae ter ska vplivi, ki jim sam pravim »polke« zaradi značilnih ritmičnih poudarkov.

Sledil je nastop DJ Hypa, pionirja drum'n'bass glasbe, vodje ekipe Ganja Kru in založbe Tru Playaz. Hype je odvrtel povsem neizprosen set. V uri in pol je zavrtel le eno »izico«, drugače pa je dobesedno bombardiral z digitalnim junglom. Presenetilo je, da ni vrtel veliko produkcije lastne založbe, ampak pester izbor razbijaštva, vse do produkcije doktorjev najnižjih basovskih linij Dillinje in Lemona D-ja. Za mikrofonom mu je pomagal MC Navigator, ki pa nekako ni zmogel visokega tempa in se je pogosto izgubljal, lovil ritem in občasno celo »fušal«. Hype je setu dodajal tudi efekte in natančne praske. Nastop je bil rutinski, vendar ni razočaral.

Večer je z živim nastopom sklenil mož, ki se skriva za psevdonimom Zombie Nation. Kombiniral je inteligentni in straight tehno z elektrom. Kot je značilno za žive nastope, je počasi stopnjeval komade z dodajanjem in odvzemanjem ritmičnih zank in z efekti. Vendar pa je bil po bombnem napadu Hypa nastop povsem neumesten. Na tem mestu se je pokazal paradoks festivala. Program so zastavili zelo eklektično, to lahko le pozdravimo. Verjetno je prav pestrost (in obseg) tisto, kar dvigne Spring iz povprečja festivalske ponudbe v naši bližini, saj festival ponuja aktualne reference iz večine zvrsti elektronske glasbe. Vendar pa hkrati pestrost programa pomeni tudi, da se prek večera zvrstijo razne zvrsti, to pa je precej nekonvencionalna praksa. Včasih si tako sledijo povsem nekompatibilne zadeve, kot se je zgodilo v soboto. Vseeno pa priporočamo, da ste na festival v Gradcu pozorni, saj bo program naslednje leto nedvomno spet ubijalski!

Borka