DRUGA GODBA 2004

Ljubljana, od 30. 5. do 11. 6. 2004

Jubilejna, dvajseta izdaja festivala je ponudila kar nekaj odličnih koncertov, še bolj pa se mi zdi pomembno, da ni bilo (tako kot lani) nobenih medlih ali res slabih koncertov. Veseli tudi dejstvo, da so imeli skoraj vsi koncerti odličen obisk, še bolj pa to, da je občinstvo, kljub različnim godbam, ki jih je slišalo na istem večeru, vse zasedbe sprejelo enako navdušeno. Okroglo obletnico so organizatorji poudarili s spremljevalnimi dogodki, kakršna je bila razstava festivalskih plakatov ali pa več kot uspel »uvajalni« koncert s Terrafolk, Kataleno in škotskimi Back of the Moon. Kar nekaj takšnih dogodkov se je zgodilo ad hoc, denimo delavnica z DJ Dolores ali pa didžejevski večer z improviziranimi nastopi članov Meï Teï Shó, Daara J in Blacks Unlimited. Otvoritveni večer festivala je potekal v sprejemni dvorani Cankarjevega doma, na njem pa se je (po projekciji dokumentarca o Drugi godbi ter prikazu borbenega plesa nacão capoeira) predstavil brazilski DJ Dolores z zasedbo Aparelhagem, ki je vključevala pevko in instrumentaliste. Doloresova vizija godbe, ki združuje brazilske tradicionalne idiome s prijemi urbanih godb, na koncertu ni ravno zablestela. Manjkalo je več interakcije med glasbeniki, pogrešal sem tudi prožnejši potek koncerta, saj se je ta občasno zasukal v premalo samosvoje in ne toliko izrazite instrumentalne vložke. Skupini pač ni uspelo predstaviti vse svoje živahnosti, raznolikosti in barvitosti, kar se rado zgodi projektom, ki združujejo elektronski pristop in v živo igrana glasbila. Tudi drugi festivalski koncert je potekal v Cankarjevem domu, a tokrat je šlo za jazz in za v te namene že preizkušeno Linhartovo dvorano. Svojo različico povezovanja in prepletanja tradicionalnega in modernega jazza je na ogled in posluh postavila norveško-švedska naveza Atomic. Tradicionalno se pri tem kvintetu nikoli ne kaže kot nekaj trdno začrtanega ali zapovedanega; veliko (če ne kar vsi) komadov ima na začetku strukturo (pa tudi zven!) »klasičnega« jazza in bebopa, a kaj kmalu začnejo vanj vpletati svobodnejše oblike, nadigro, improviziranje. Da so kajpak moderni jazzerji, dokazujejo tudi s tem, da v improvizacijah sodelujejo vsi glasbeniki in da solistični vložki – tako kot je (bila) navada pri standardnem jazzu – niso rezervirani le za »zvezde«, ponavadi pihalce. Bend je na nastopu še bolj odločno kot na odličnih dveh albumih pokazal izjemno zmožnost nadgrajevanja, dopolnjevanja in plemenitenja tradicije. Nastop se mi je, tako kot otvoritveni (DJ Dolores), zdel vendarle malce prekratek in vtis imam, da bi oba večera pustila boljši vtis, če bi ju uvedla ustrezna slovenska skupina. Tretji, zadnji nastop v CD je postregel z enim najboljših koncertov festivala. Mila na Utamaduni oz. Culture Musical Club, veliki (beri: mnogoljudni) taarab orkester z Zanzibarja je marsikaterega bolj laičnega poslušalca presenetil z mešanico afriških, azijskih (indijskih) in bližnjevzhodnih (arabskih) prvin. Kanun, ud, kontrabas, harmoniki, violine, tolkala in močni ter sugestivni moški in ženski glasovi so spletli gibko, omamno godbo, polno presenečenj, hkrati resno in zabavno. Za zabavo je poskrbela tudi posebna gostja orkestra, neprekosljiva 93-letna pevka Bi Kidude Baraka, ki je sicer zapela le nekaj pesmi, a je z globokim, raskavim, pretečim glasom osvojila občinstvo.

Trojček koncertov, ki je pod skupnim imenom Multicolore načel dogajanja v Križankah, ni povsem upravičil pričakovanj. Mlada pevka Dobet Gnahore s Slonokoščene obale se je sicer zelo trudila s povezovanjem različnih afriških tradicij, a občutek sem imel, da ji predvsem manjkajo dobre pesmi, v katerih bi v celosti lahko razkazala moč in obseg prodornega glasu. Francoska nadžanrska zasedba Meï Teï Shó je na koncertu izzvenela preveč premočrtno. V nasprotju s posnetki, ki so obljubljali melange raznorodnih tradicionalnih in modernih slogov, je bil poudarek na funkovsko-reggaejaških ritmih ter na pevčevem angažiranem, veščem raggamuffinu. Koncert je bil sicer dober, a pričakoval sem nekaj drugega. Senegalski hiphopovski kolektiv Daara J je spretno sklenil večer in pokazal, da je veliko več od kuriozitete. Dobro podmazana blebetanja in jezična izmenjavanja treh MC-jev so tekla brezhibno, za neusahljivo bombastično ritmično podlago pa je skrbel neverjetno inventiven didžej.

Drugi križevniški koncert je prinesel nekaj lepih presenečenj. Občinstvo je najprej skoraj z ovacijami pospremilo španskega pevca flamenka Miguela Povedo in njegovo zasedbo. Poveda je nastopil s klasično flamenko postavo – kitaristom, tolkalcem in dvema spremljevalnima pevcema, ki sta skrbela še za dodajanje ritma s ploskanjem. S čustvi nabit, skrbno dodelan nastop je imel več delov, vsak pa je poudaril neko drugo dimenzijo flamenka – pretanjeno kitarsko virtuoznost, neverjetno čustvene vokalne modulacije, nenavadno, begajočo perkusivnost in nenavsezadnje ples, za katerega je predvsem poskrbela plesalka Sonia Poveda, ki so se ji na koncu koncerta pridružili še drugi člani zasedbe. Videti je bilo, da bi bilo po tako odličnem in sugestivnem nastopu komurkoli težko stopiti na oder in prepričati razgreto občinstvo, a naša zasedba Brina je z odličnim in simpatičnim nastopom storila prav to. Skupini se sploh ne pozna, da deluje le nekaj časa, to gre gotovo pripisati obilnim izkušnjam njenih članov iz drugih zasedb. Nastop in odrska prezenca pevke Brine Vogelnik-Saje pa sta prav tako dodelana in suverena, kot bi se na odru rodila. Ko je Brina povedala, da so vsi v zasedbi avtorji in aranžerji vseh skladb, se ni prav nič zmotila. Slovenske in druge ljudske pesmi namreč v njihovi interpretaciji zazvenijo popolnoma sodobno, sveže in mikavno. Razigranosti je dodobra prispevala pevka Brina, ki je v pisano paleto melodij, ritmov in šumov pridajala intenziven in čuteč vokal, ki je občasno prehajal v vriske, šepete, mrmljanja.

Na začetku zadnjega koncerta tistega večera, na katerem je nastopil Thomas Mapfumo in njegovi The Blacks Unlimited, se mi je zazdelo, da po dveh odličnih nastopih sledi razočaranje. Bend je igral nekako nezainteresirano, malce preveč rutinsko in tudi Mapfumo se ni preveč razdajal. Na srečo sem se zmotil, saj je skupina kmalu dobila zagon in začele so se vrstiti vrtinčaste skladbe, polne instrumentalnih fines, zankastih melodij in stalnega trdnega ritma. V dolgih skladbah so se spretno izmenjevali omamno pletenje dveh palčnih klavirjev, vpadi kitare, pihalski rifi na trobenti in saksofonu, tolkalski dodatki. Bilo je žgoče plesno brbotanje, ki pa ga je – takšen je bil moj vtis – še najmanj podžigal Mapfumo, saj je bilo njegovo petje nekam odmaknjeno in je ustvarjanje kipečega vzdušja raje prepustil zasedbi. Razpoloženje se je vse bolj stopnjevalo in plešoča množica je po koncu prekratkega nastopa zahtevala še in dobila le en dodatek. Škoda, saj je bilo videti – kljub navidezni Mapfumovi indiferentnosti – da se je skupina ravno dobro razgrela. Slišali smo torej korekten, kar dober, a le na trenutke navdušujoč nastop, a morda bi bilo drugače, če bi organizatorji Mapfumi, od katerega se je pričakoval višek večera, vendarle zagotovili možnost daljšega nastopa.

Predzadnji koncert letošnje Druge godbe je po pričakovanju privabil največ občinstva, saj so bile Križanke nabito polne. Čeprav se je največ občinstva nagnetlo med nastopoma Eliadesa Ochoe in Bobana Markovića, je bilo tudi na prvem nastopu večera, ko je nastopila italijanska vokalna zasedba La Squadra, v poletnem gledališču kar precej ljudi. Ker se mi je že prej zdelo, da velik oder ni ravno pravšnje prizorišče za pretanjene vokalizacije, mi je gneča vzbudila dodatno skrb, saj sem pričakoval, da jih glasba ne bo prav pritegnila in da bodo s posledičnim klepetom motili tok koncerta. Na srečo je po dolgem času domače občinstvo pokazalo izdatno mero posluha in zanimanja za različne godbene prakse, tako da je tudi La Squadro pospremilo z obilnimi aplavzi. Kajpak zasluženo, saj smo na sicer kratkem, a zgovornem nastopu slišali odlično, usklajeno in ubrano petje, ki se nas je dotaknilo veliko globlje kot na posnetkih zasedbe. La Squadra so s simpatičnim nastopom, ki ga je popestril član zasedbe, ki je v italijanščini sem ter tja ponudil razlago katere pesmi ali pa je malce razložil zgodbo o trallalerih, dokazala, da upravičeno sodi v sam vrh sodobnih ohranjevalcev trallalerov. Kot rečeno, ponuja koncert La Squadre še večji učinek kot na posnetkih; čeprav je poudarek na polifoniji, so občasno prišli do izraza različni glasovi – enkrat osupljivo predirni falzet, drugič kak gromko doneči bas –, ki so po potrebi stopali v ospredje razgibanih pesmi. To se je vendarle zgodilo le za hip, toliko, da je izstopajoči glas še bolj poudaril plapolajoče mnogoglasje. Nastop je bil, žal, prekratek – dobre tričetrt ure –, a toliko bolj zgoščen in konsistenten. Nastop kubanskega pevca in kitarista Eliadesa Ochoe je bil, kljub zvezdniškemu statusu, ki ga je sprožil uspeh projekta Buena Vista Social Club, nonšalanten, neposreden, iskren. V nasprotju z Ibrahimom Ferrero, ki je na nedavnem koncertu preigraval skoraj izključno pesmi z aktualnega albuma, je Ochoa z zasedbo La Patria posegel po bogati pesmarici znanih kubanskih avtorjev. Tako smo že na začetku slišali krasno izvedbo pesmi El Carretero Guillerma Portabalesa ter v nadaljevanju še nekaj standardov, kot sta recimo Chan Chan in Yiri Yiri Bon Benyja Moreja, v katerem je osemčlanska La Patria zazvenela kot najbolj žmahtni stari kubanski orkestri. Poudariti je treba, da je bil zvok vseh treh nastopajočih zasedb odličen, še posebej prav na nastopu Eliadesa Ochoe. Simpatični kubanski pevec s kavbojskim klobukom se je izkazal tudi kot odličen animator občinstva; nepretenciozno in brez sprenevedanja je napovedoval komade ter se zahvaljeval občinstvu, ki ga je prekrstil v »la grande famillia«. Kot sem tudi pričakoval, je bil spored sestavljen iz komadov srednjega tempa in balad, bolerov. Po dolgem času smo slišali odličen koncert kubanske godbe, ki ni bil naravnan na »žur za vsako ceno«, pač pa veliko bolj na poslušanje skladnega, ležernega muziciranja, odličnega petja in prelepih pesmi. Tudi Boban Marković Orkestar se je izognil formuli, ki bi mu gotovo prinesla takojšnje ovacije in odobravanje; ne, koncert je začel z zelo počasnimi komadi, ki so lepo pojasnili, zakaj je tako uspešen. Marković je namreč mojster aranžiranja in vodenja svojega mnogoljudnega orkestra s kar štirimi tolkalci in dvema glavnima solistoma. V skladbah se istočasno pretaka mnogo tokov, ki jih Marković z usmerjanjem orkestra vešče pelje v enovit, gromek in razkošen zvok. Fasciniral me je njegov najstniški sin Marko, ki je zablestel v nekaj solističnih partih ter tudi v delu, ko je več glasbenikov s trobili dobilo »nalogo«, da izvlečejo karseda nenavadne tone. Nekje na polovici nastopa sta se na odru pojavila Esma Redžepova in harmonikar Simeon Atanasov in slišali smo ščepec njenih večnih uspešnic. Ne glede na zanimivo sopostavljanje trubačev ob njen osupljiv glas, pa ostaja občutek, da zveni Esma bolje ob svojem standardnem manjšem ansamblu. Po Esminem delu je orkester proti koncu nastopa nadaljeval z dvigovanjem atmosfere; med drugim smo slišali Otpisane, instrumentalni Kalašnjikov ter v dodatku še enkrat neizogibno Mesečino. In prav ko sem ob počasnem odhajanju s prizorišča pomislil, da bi se spodobilo, da Boban in njegovi eno zagodejo tudi kar tako, pomešani med občinstvo, je zadonelo iz preddverja, kjer so razgreti trubači vpihnili še eno bliskovito vižo. Več kot odličen konec izredno pestrega in zanimivega večera, ki je po dolgem času, hvala bogu, v Križanke spet privabil gruče poslušalcev.

Po nekajdnevnem premoru je sledil še zadnji drugogodbeni dogodek, kinoušesna poslastica, s katero so v kinoteki počastili tudi deseto obletnico tega ciklusa. Tokrat smo bili priča redkeje videni in slišani različici spremljanja nemega filma. Phillip Johnston's Faust Project (kvartet, v katerem igra tudi Guy Klucevsek) je namreč Murnauovo ganljivo mojstrovino spremljal s songi, ki so komentirali ali dopolnjevali dogajanje na platnu. Glasbeno so se gibali v precej širokem žanrskem polju od (komorne) klasične glasbe do jazza ali pa so se predali enostavnemu ustvarjanju šumov in filmskih zvočnih učinkov. Sočutna in skrbna spremljava je bila še posebej učinkovita, ko so izbrali (glede na »ton« filma) nepričakovan žanrski obrazec – denimo bluesovski –, s katerim so še bolj poudarili tragično filmsko zgodbo.

Mario Batelić