FRANZ FERDINAND

Arena, Dunaj, 23. 5. 2004

Ali je lahko kakšen kraj primernejši za poslušanje benda z imenom Franz Ferdinand, kot sam epicenter nekdanje KandK monarhije – Dunaj? Res, Sarajevo bi bilo lahko za odtenek boljše, a kaj, ko kaže, da tega koncerta le ne bo. Dunajska Arena je potencialno prijeten, odprt amfiteatrski ambient, a se je – maju navkljub – zaradi zloveščih deževnih oblakov nad poslušalstvom in mrzlega vetra zdel nekoliko neposrečeno prizorišče za koncert ene trenutno najbolj vročih škotskih zasedb.

Če so bili Franz Ferdinand še decembra lani, ko so nastopili kot predskupina na londonskem koncertu someščanov Belle and Sebastian, popolnoma neznano ime, so zdaj nedvomno zvezde. Že nekaj mesecev je njihov prvenec med najbolje prodajanimi albumi na Otoku. Tudi odziv dunajske publike je bil primeren temu novoskovanemu zvezdniškemu statusu. Amfiteater je bil prenapolnjen, in zabava je bila dobra. A čeprav je bil nastop prežet s tipičnim FF-erosom, me niso uspeli ogreti toliko, da me zoprno vreme ne bi vse do zadnjega odigranega komada mrazilo do kosti. Zato so bili Franz Ferdinand kljub plesnosti, uigranosti, nekoliko togemu zabavljaštvu in relativno dobremu tempiranju celotnega koncerta nekoliko sterilni in predvidljivi. Zaigrali so eno novo pesem, sicer pa je bilo vse bolj ali manj zelo enako tistemu, kar so nam servirali že na albumu in malih ploščah. Zagotovo je umanjkal tisti presežek, ki koncert spremeni v nepozabno doživetje.

Zakaj je bilo tako? Njihovi komadi so sami po sebi dobri in a priori predstavljajo hvaležen material za poprockovske koncerte tovrstnih (srednjih) dimenzij. Morda pa je posredi prezasičenost: njih kot benda v tej na hitro skrojeni in vsekakor preveliki obleki svetovne slave, ki jih zdaj do izčrpanosti jaga skozi neskončno serijo nastopov, pa tudi nas poslušalcev, ki se ne moremo upreti občutku, da je prepogosto srečevanje s fotogeničnimi lepotci Franz Ferdinand na naslovnicah tiska, ki se kakorkoli ukvarja z glasbo, predozirana ter z vajeti dobrega okusa pobegla komercializacija. Res je, Franz Ferdinand so vsekakor veliko ime letošnjega poprocka, in prav je, da je tako. Ni drugega, kot da jim z nemalo iskrene zaskrbljenosti zaželim dobrega zdravja tudi v prihodnje.

Katarina Višnar