KRAFTWERK

Križanke, Ljubljana, 24. 5. 2004

30 let je v hitro razvijajoči se moderni družbi relativno dolga doba. V tem času je popularna glasba prešla že kar nekaj stanj, gibanj, trendov … Temelje marsikaterega dela tega so položili prav Kraftwerk, in danes, če že niso obrnjeni v prihodnost, vsaj dovolj adekvatno ozvočujejo sedanjost, pravzaprav tisto prihodnost, ki so jo sami vizionarsko napovedali.

Njihov nastop v ljubljanskih Križankah je bil kar prerez njihovega dosedanjega (pop) ustvarjanja, to pomeni, ozvočen in upodobljen prerez moderne dobe, uglasben z elektronskimi instrumenti, vizualiziran s projekcijami na platno čez celotno širino odra. Prav za vsako pesem so pripravili videospot, računalniške animacije vseh poglavitnih aspektov njihovih zanimanj. Te vizualije so bile zelo pomemben del njihove prezentacije, saj sami štirje, praktično negibni osebki na odru, ne bi zmogli pritegniti pozornosti polnega avditorija. Osvetlitev odra je bila malodane asketska, prečiščena, a nadvse dopadljiva in učinkovita. Navkljub dobri dve uri dolgemu programu je večina kot hipnotizirana spremljala »dogajanje« na odru.

Kraftwerkov pop koncept se kaže že v postavitvi na odru. Kraftwerk so (spet) štirje, čeprav sta Ralf Hütter in Florian Schneider poglavitna člana, a v živo sta tudi pomočnika prispevala enakovreden delež, če odštejemo Ralfovo vokodirano petje. Niti z izborom skladb niso presenetili; pravzaprav so ponudili točno tisto, po kar je prišla večina obiskovalcev. Manjkala ni nobena Kraftwerkova uspešnica, še dodatka občinstvu ne bi bilo treba izsiliti, saj je bilo povsem jasno, da bo The Robots nujni del programa.

Kraftwerk se med nastopom praktično niso gibali, skoraj nepremično so strmeli v računalniške ekrane, hladno upravljali s tipkami in gumbi na komandni plošči ter klaviaturah. Pa vendarle, Kraftwerk so v resnici igrali, dodajali, spreminjali, pravzaprav je bil manjši del njihovega izvajanja prepuščen znanim matricam! »Živi presežek« je prišel najbolj do izraza v podaljških skladb, posebej v znameniti Autobahn (originalno dolgi 23 minut). Tu so si Kraftwerk lahko dali duška, vključili še zvočnike na vrhu avditorija in z zvokom zapolnili celoten prostor. Zelo pomembni so bili natančnost izvedbe, nastavitev in uravnavanje vseh parametrov. Digitalna obdelava zvoka sicer ponuja neslutene možnosti, a tudi kaj hitro uide iz nadzora.

Za vse nejeverne (Ali se morda sami počutijo nekoliko krive za vtis blefiranja?) so se vsak posebej predstavili še v solističnih točkah ob stalno mutirajoči Music Non Stop. Vsak posebej je imel možnost pokazati, kaj pravzaprav dodaja, spreminja, kako manipulira, kaj zna. In po svoji točki se je poslovil z odra, ostal je le še osnovni vzorec, tisti minimum, ki drži skladbo.

Ob vsej pregovorni nemški zadržanosti sem dobil občutek, da Kraftwerk potrebujejo občinstvo. Da jih dober odziv spodbuja in jim godi. Da je zahvala ob koncu prišla spontano, iz srca.

Kraftwerk so še vedno aktualni. Previdno, da ne bi izgubili razpoznavnega smisla za melodijo, se posodabljajo, ponovno aranžirajo, celo angažirajo (v skladbi Radio Activity se besedilo dotakne novih žarišč sevanja) – in to jim bo lahko uspevalo še kar nekaj časa. Morajo biti le dovolj pri močeh, da stojijo za svojimi aparaturami, premikajo prste, gledajo na zaslon računalnika. Saj tudi njihova glasba in celotna predstava učinkujeta kot rave za možgane, manj za telo. In ko bodo končno uspeli programirati ustvarjalnost svojih dvojnikov, robotov, jim bodo lahko v celoti prepustili mesto v studiu in na odru, sami pa se bodo v miru upokojili.

Janez Golič