JAKOV GOTOVAC: ERO Z ONEGA SVETA

Sarajevsko narodno gledališče, Sarajevo, 11. 6. 2004

Kot koprodukcijo sarajevskega gledališča in Dnevov Matice hrvaške Mostar 2004 so na sceni Sarajevskega narodnega gledališča premierno izvedli opero Ero z onega sveta Jakova Gotovca. Ta Ero je imel pravzaprav dve premieri: 9. junija mostarsko ter dva dni zatem še sarajevsko, pred katero so odprli razstavo plakatov Hrvatskega narodnega gledališča v Zagrebu iz obdobja 1990–2004. Razstavo je organiziralo Veleposlaništvo RH na Dnevih hrvaške kulture v Bosni in Hercegovini.

Koprodukcijo Gotovčevega Eraso torej postavili v kontekst več kulturnih dogodkov, to je dodatno zagotovilo tehtnost prvovrstnega dogodka v sarajevskem kulturnem okolju. Ta postavitev Gotovčevega glasbenoscenskega remek dela si vendarle tudi sama zase zasluži pozornost kot stvaritev dobro odbrane ekipe sodelavcev z jasno vizijo, s profesionalnim pristopom in z visokimi kriteriji. Takšno skupinsko delo je porodilo stvaritev visokega umetniškega dosega, natančneje rečeno, stvaritev, ki združuje resnost poznavalskega pristopa s pristnim entuziazmom. In to je vedno porok za uspeh!

Sarajevsko uprizoritev Era je postavila ekipa pod vodstvom dirigenta Vjekoslava Šuteja in režiserja Krunoslava Cigoja. Čeprav Gotovčev Ero, tako kot v bistvu bolj ali manj vsaka opera, dopušča več ravni vizualizacije (takšno, ki sloni na pravljični razigranosti simboličnih namigov, je pri zadnji postavitvi Erana sceni zagrebškega Hrvaškega narodnega gledališča ponudila režija Krešimira Dolenčića; 19. julija bo Opera HNK iz Zagreba z Erom gostovala na 52. ljubljanskem poletnem festivalu v Križankah), se je Cigoj odločil za enostavno, čisto, realistično koncepcijo, temelječo na maksimalnem spoštovanju avtorjevih opomb, vnesenih v partituro. Gotovčeve didaskalije v partituri Era so kar preveč časa in vse prevečkrat obravnavali s premalo želje po dojemanju celostnosti glasbenega in scenskega izraza. Ker pa je bil Gotovac človek teatra par excellence, se je v glasbenoscenski zamisli Era povsem zavedal potrebe po natančnih zahtevah in navodilih za uprizoritev. Izhajajoč s tega stališča, se je moral Cigoj kot režiser le potruditi, da točno prebere Gotovčevo partituro. S tem je razkril umetniško jasno, brezkompromisno stališče ter tudi željo, da Gotovčevi operi, prečiščeni od drobcev različnih, pogostoma poljubnih tolmačenj, vdihne življenje v mejah avtentične interpretacije. Prav v primeru opere Ero z onega sveta se je ta odločitev izkazala za popolnoma upravičeno. Kajti glasba Gotovčevega Eraje najučinkovitejša v ambientu, ki delu v celoti zagotavlja obrise realistične vedre ljudske pripovedi. Scenografija Slobodana Perišića je bila usklajena s takšno zamislijo, medtem ko so kostumi Vanje Popović v rahli stilizaciji folklornih motivov malce zmehčali realističnost vizualne sestavine izvedbe. Cigojev režiserski pristop si zasluži vse pohvale. Nevsiljivo, toda natančno in z jasno idejo o vrednosti avtentičnega tolmačenja je pokazal, kako sta lahko enostavnost in nepretencioznost velika aduta v postavitvi te predstave.

Gotovčev Ero še zdaleč ni lahka opera. Njegova glasbena vsebina je trajni kamen preizkušnje za dirigenta in za vse pevce. Vjekoslav Šutej, ki se v produkciji Era z onegasvetapojavlja kot dirigent opere in umetniški vodja Dnevov Matice hrvaške Mostar, je imel srečo, ker je priprave z orkestrom in s pevci opravil mlad, zelo obetaven Ivan Repušić, ki bo po Šutejevem odhodu prevzel vodenje opere. Šuteju pa gredo zasluge, da je orkester vodil s pregovorno muzikalnostjo, temperamentno in z občutkom za pevski dih ter v sklepu udejanjil izvedbo živega in poletnega pretoka.

Vokalni solisti so bili zelo izenačeni. Naslovno vlogo Mića (Era) so zaupali zagrebškemu tenorju Miljenku Đuranu, ki, mimogrede, takšne priložnosti še ni bil deležen v matičnem okolju. Đuran je bil zaradi pevske kakovosti (njegov ekspresiven glas odlikujeta lep timbre in varne višave) ter tudi scenske suverenosti, tiste samosvoje ležernosti nastopa, s katero je samo poudaril odlično vokalno pripravljenost, idealen tolmač te niti najmanj lahke tenorske vloge. Sopranistka Amila Bakšić kot Đula je bila Đuranova enakovredna partnerka, scensko zelo prepričljiva, a glasovno mestoma vendarle preveč dramatično izrazna. Domo je prepričljivo odigrala Margit Tomik, interpretaciji Ivica Šarića (gospodar Marko) in Sotira Spasevskega (mlinar Sima) pa sta se izkazali za popolnoma dodelani ter igralsko in pevsko inteligentno profilirani. Poleg lepega glasu in kultivirane pevske tehnike je Spasevski izkazal tudi velik dar za komiko in obogatil svojo vlogo z vrsto finih detajlov scenske igre. Enako velja tudi za Ivica Šarića, pevsko in igralsko impozantnega gospodarja Marka, interpreta s plemenitim, voluminoznim glasom, izvrstno dikcijo in osupljivo scensko pojavo. Izvedbi je posebno kakovost zagotovil zbor sarajevske opere, ki je bil homogen, močno izenačen, tako v polnosti posamičnih partov kot tudi celostne zvočne slike. To je velika zasluga mladega, agilnega zborovodje Darija Vučića in hkrati najboljši dokaz kakovosti njegovega dela.

In na koncu, če seštejem bogat spekter vtisov, ki jih je izzvala ta izvedba, moram enostavno skleniti, da gre za odlično predstavo. Gotovčev Ero, postavljen na čvrstem temelju profesionalnega pristopa in dela, v očitno ugodnem ozračju kolegialnega razumevanja in skupne želje po doseganju visoke izvedbene kvalitete, je zablestel v sarajevski izvedbi kot avtentičen dosežek iz glasbene delavnice avtorja. S takšnim Erom bi bil maestro Gotovac gotovo zadovoljen. Kajti jasnost koncepcije in kakovost glasbenega udejanjanja sta ga pokazali v pravi luči: kot vedro ljudsko opero, ki, čeprav skladana pred skoraj sedemdesetimi leti, še naprej osvaja s čarom zdravega humorja in navdihnjene glasbe.

Bosiljka Perić Kempf

(prevod: Mario Batelić)