PIXIES

Križanke, Ljubljana, 20. 6. 2004

»Rad razmišljam o možnosti, s katero je moč priti v stik s starimi, preteklimi stvarmi, ko je moč dejati: Podvržen sem enakim izkušnjam in občutkom kot kdo, ki ni znal takrat opredeliti niti jezika. Odlično bi bilo, če bi imel neki neznani prostor, kamor bi se lahko zatekel,« je v intervjuju v prvi polovici v devetdesetih let – ravno pred preimenovanjem v Franka Blacka (vir: internet) – dejal Black Francis! Povratek skupine Pixies je ta prostor nedvomno definiral in ga pravzaprav razvlekel v globalno determiniranem smislu. Evforija, ki spremlja njihov come back, namreč presega vse normalne meje realnosti, hkrati pa odpira logično vprašanje: Zakaj se ta fenomen ni kazal takrat, ko so bili na nespornem kreativnem vrhuncu, nekje v letih med 1987 in 1989? Ravno ta segment je treba nemudoma odšteti iz celostne slike njihovega današnjega početja. Četudi se njihovi najbolj zvesti privrženci temu izogibamo, moramo priznati: Pixies so nehote – vsaj upam – postali mainstream, del globalne populistične kulture, ki podpira logiko poznega kapitala. Le kdo lahko namreč pojasni dejstvo, da se je tistega 25. maja leta 1989 pred odrom gnetlo približno 800 ljubiteljev tršega in iskrenega zvoka, skoraj 15 let kasneje pa so Križanke podoživele masovno romanje s širokim geografskim radijem. Da so bile razprodane že več kot mesec dni pred dogodkom, ni treba niti omenjati. Kljub temu je za uspeh Pixies še danes pravzaprav težko opredeliti vse odtenke, ki bi definirali vsaj neko logično celoto. Povsem izven trendovskih linij ali nekega obče sprejetega imidža – danes pa moramo prišteti še breme let –, vendar z vizijo, ki ne dovoljuje popravnih izpitov. Zato se Pixies ne pretvarjajo, so to, kar so: pacienti, ki ponoči kradejo transfuzijske doze rokenrola in jih servirajo tako, kot so v danem trenutku najbolj sposobni. In tega dejavnika nikakor ne smemo spregledati pri koncertnem diskurzu. Takoj moramo namreč izbrisati primerjavo z nastopom iz leta 1989. Drži, šlo je za popolnoma isto zasedbo, s podobnim zvočnim arzenalom, vendar v času, ko o zdravem rokenrolu ne moremo govoriti. Pixies ga nedvomno skušajo – vsaj po svoje – obuditi, mu vrniti vzorce kreativnosti in individualnosti, ga otrebiti sterilnega balasta ter postaviti na piedestal, kjer bo moč znova verjeti v avtorsko iskrenost brez predznaka prežečega Velikega brata. Ali lahko verjamemo, da jim to uspe že s samo pojavnostjo? Kakorkoli, Black, Kim, David in Joey so se po petnajstih letih – Kim je malce, za dve leti, ponagajal spomin – vrnili na mesto zločina, tokrat v nabito polne Križanke, in resnično ponudili maksimum, ki so ga v tem trenutku sposobni. Le ozvočenje ni bilo na ravni dogodka, saj je bilo nesporno preveč tiho (vsaj v prvih vrstah).

Repertoar je bil pričakovan. Ustrezno izbran presek največjih hitov (med pogrešanim je bila praktično le Dig It For Fire), s katerim so se suvereno sprehodili skozi šestletko (1987-1993), je postregel s široko hardcorovsko punkovsko kitarsko ritmično distorzijo, ki so jo prekinjali kričeči in otročji Blackovi izpadi. Poklon Neilu Youngu v pesmi Winterlong je bil lepo presenečenje, vendar nikakor ne po logiki pristopa, ki temelji na Rust Never Sleeps – Live Rust, z razpršenimi zvočnimi feedbacki. Kratke in učinkovite pesmi – patini navkljub – še vedno navdihujejo z eksperimentalno svežino in rudimentarno predrznostjo. Odrsko so veliko bolj statični kot nekoč, verbalne komunikacije pravzaprav ni. Govori zgolj glasba, ki izziva in dopušča spontane čustvene reakcije z nostalgično vsebino. Sublimni fenomen, ki ga je bilo moč prepoznati na kraju samem, je pravzaprav zelo presenetljiv: Pixies so v kratki karieri nanizali kar lepo število alternativnih hitov, ki jih je moč povezati šele kot celoto, vendar nikakor ne s predznakom Best Of. Gre za skladbe, ki so v njim aktualnem času delovale dokaj samostojno, danes pa zaokrožajo neko kariero, ki je pravzaprav neponovljiva. Tega se je nujno zavedati, vendar nikakor jemati kot obče negativno, kar se rado dogaja. Tako je mogoče verjeti (ali ne) izjavi Franka Blacka (1989): »Želimo le, da na koncu ostane glasba, ki bo vedno odlično zvenela. Kot recimo plošče Velvet Underground in Iggjia Popa, ki po vseh teh letih še vedno zažigajo s svežino. To je naš edini cilj.« Z neko mero distance je moč tudi pritrditi. Še vedno lahko govorimo o cool rock glasbi, o kateri so sanjali nekoč. Welcome to the Planet of Sound v epilogu koncerta se tako bere kot vrnitev upanja v svetlejše dni pravega rokenrola.

Gregor Bauman