Letnik: 2004 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Katarina J.

Šetlandski folk festival

Med trowsi, fidlerji in drugimi šetlandskimi misteriji

Medtem ko ste se, dragi moji Slovenci Evropejci, drage moje Slovenke Evropejke, morebiti zmrdovali nad pompozno uverturo v krasni novi svet, imenovan Evropska skupnost, ali se hudovali nad trošenjem davkoplačevalskega denarja ob državnih ceremonijah, sem bila pišoča navzoča pri zvezdniškem rojstvu, burnem življenju in prerani smrti štiriindvajsetega folk festivala na najsevernejšem robu Evrope. Porod tudi tokrat ni minil brez krčev, slovo pa še danes objokujem. Do njegovega naslednjega življenjskega cikla, seveda.

Severno morje je pozno pomladi še vedno precej divje, mrzlo in sivo – čisto nič jadransko gostoljubnega, sinje modrega in toplega ni bilo opaziti na njem. Zato se je zdela 12-urna plovba od škotskega Aberdeena do Lerwicka, glavnega mesta Šetlandov, pustolovščina že sama po sebi.

Najprej zaradi malih zlobnih pokor, imenovanih “trows” (iz skand. trolls ali po naše škrat), ki v mračnih nočeh na samotnih križpotjih prežijo na fidlerje (goslače ali violiniste), jih omamljajo z opojnimi substancami ali plačilom v zlatu, če jim seveda blagovolijo kaj zagosti, potem pa jih za dolga leta odtegnejo obupanim ženam in cmeravi deci. Dandanašnji trowsi menda patruljirajo kar pred gostilnami in si muzike zaželijo le še za dan ali dva, potem pa nesrečnike po dolgem moledovanju vendarle spustijo na prostost. So pa tudi družbeno koristna bitja, tile škratoni, saj v zahvalo za umetniške usluge ugrabljenca naučijo tudi t. i. “trowie tunes” ali škratovskih viž, ki so ali navihane ali pa neskončno, že skoraj boleče otožne in se čisto zares močno razlikujejo od drugega šetlandskega tradicionalnega repertoarja. Saj, dolgčas jim je, revežem nerazumljenim, tam v samotnem vresju. Nič čudnega torej, da se jim sem pa tja zahoče malo človeške družbe. Me je prav zanimalo, koliko fidlerjev bo tokrat odtavalo na oni svet. Kaj pa, če so že sami Šetlandi “oni svet”, sem se spraševala, ko sem na palubi puhala oblačke dima in gledala, kako se slika Aberdeena počasi staplja z morskimi meglicami.

Sploh so me Šetlandci, ki živijo na celini, strašili tudi z velikanskimi valovi, zaradi katerih se na poti do želenega cilja prav rado zgodi, da neizkušeni mornarji, kot sem menda nesrečnica tudi sama, pojejo ribam (beri: bruhajo), poplesujejo s konca na konec sicer velikanskega trajekta – skratka, delajo muziko po nepotrebnem.

Muzike je bilo resda že na poti nekam tja gor na hiperborejski sever, kjer poleti sonce nikoli ne zaide, pozimi pa ga bolj ne vidiš kot vidiš, v izobilju. Skupaj z množico glasbenikov, ki so prihajali praktično z vseh koncev sveta, sva se s Katko vkrcali že v sredo zvečer. Na mednarodni barki, ki je tokrat precej mirno plula po razburkanih atlantskih vodah, se je odvijala prava globalna veselica. Babilonsko džemanje v šetlandskem fidlanju, kjer nikakor nisi mogel določiti izvora dušam, ki so neumorno vihtele loke, prebirale strune ali si lomile zapestja ob igranju na bodhran. Šele, ko se je začetna obsedenost s keltskimi standardi polegla in so v gluhi noči violince zacvilile bolj zategnjeno in drhteče, je postalo jasno, da imamo opraviti s skandinavskim patosom. Danski folkjazzovski prvaki Zar, finski levi Järvelä Pikkupelimannit ali po domače JPP ter norveški Gegeitungen so že isti večer po prihodu na trdna šetlandska tla v lerwiškem hotelu dokazali, da nedvomno sodijo v nordijsko folk glasbeno reprezentanco, kljub temu pa so lokalce pustili nekolikanj hladne. Bolj veselo je bilo v British Legionu (nekakšnem ekvivalentu slovenskih gasilskih domov ali upokojenskih klubov), zbirališču starih vojnih kameradov, kjer se je na odru z velikansko obledelo sliko mlade Elizabete II. po obveznem ogrevanju lokalnih bendov ustvarjala The Real Macaws, alkimija plesnih afrokaribskih in latino ritmov, požveplanih z regijaškimi, funkovsko-jazzovskimi kemikalijami, katere bi gotovo vzljubila tudi domača drugogodbena publika. S fuzijami folka, jazza in tolkalsko podkrepljenega ambientalnega popa so se poigravali škotski Sunhoney, še ena od skupin, ki črpa iz “acid-ceilidh” tradicije Shoogleniftyjev. Jazzovski obraz(c)i so se prikradli tudi v prijeten, po ruskih kantinah dišeč romski swing angleško-ruskih štoserjev The Kremlinaires, ki jasno in glasno razširjajo duha perestrojke in komunističnega evangelija nasploh.

Iz sibirskih tajg nas je zaneslo naravnost v severno špansko Asturijo, katere barve so zastopali Corquiéu, še ena dobrodošla zasedba za popestritev domačih etno festivalov. Corquiéu so se keltske dediščine domačega terena lotili plemenititi z modernejšim skladanjem in sodobnimi etno-fletno vzorci, to jih je posledično pripeljalo tudi do večjih evropskih festivalov, kot so bretonski Lorient in danski Tønder. Sumim, da je temu nekaj pripomogel tudi glas in stas skupine – pevka Gema Garcia. Tisti glas, ki je bil zaradi ton pokajenih čikov in popitega viskija najbolj hrapav in samosvoj, pa je pripadal vodilnemu kitaristu in pevcu slavnih irskih rockovskih veteranov iz Galwaya, Saw Doctors, ki so veliko športno dvorano Clickimin – še eno v vrsti novih centrov, ki so jih zgradili z denarjem od naftnih polj Severnega morja – napolnili do zadnjega kotička. Uspeh moremo v tem primeru najbrž pripisati tudi mastno odtisnjenemu pripisu “for 18 only”, ki je žugal z vseh plakatov. Da je to, kar je prepovedano, še toliko slajše, vaškim mulcem verjetno ne bi bilo treba pridigati. Sploh zato, ker so “doktorji” v folkijaško obarvanem rockovskem svetu zakon že skoraj dvajset let.

Iz čisto drugega sveta so se vzele preproste zgodbe o vsakdanjiku malih ljudi, na videz nepomembne štorije, ki so se v odlični interpretaciji znanega ameriškega kantavtorja Chucka Brodskega prelevile v nepopisno lepe in ganljive pripovedi o trpkosti in malih sladkih skrivnosti človeških čustev. Kvaliteta naracije in nestereotipnost kitarskih prijemov, ki sledijo poti vseh znamenitih sopotnikov trubadurjev. Vonj po Townesu Van Zandtu, Bobu Dylanu, Woodieju Guthrieju.

Skupaj s Chuckom so Šetlandci toplo pozdravili starega znanca festivala, Kanadčana J. P. Cormierja, multiinstrumentalista samouka povsem svoje sorte. J. P. namreč s spretnimi, kot blisk švigajočimi prsti kroti vse, kar ima strune. Smelo se loteva vsega, kar diši po bretonski folklori s Capa (ki je pravzaprav folklora škotskih emigrantov), bluegrassu, swingu, countryju, old-timu, jazzu, in to počne preklemansko dobro. Izjemen, dobro uležan in razigran fingerpicking, ki ga obvlada le peščica mojstrov te obrti.

Kot ena podobnih mladih mojstrovin se je prodajala April Verch, čudežna deklica, ki je bretonsko cape fidlanje skupaj s celo kopico pomembnih kanadskih državnih nagrad prignala do perfekcije, obenem pa rada postreže še s sladkim glaskom in tradicionalnim stepanjem, v katerem je, verjeli ali ne, tudi prvakinja. Ja, muzika je tudi neke vrste šport, zato sem jo iz svojih misli kmalu športno odslovila. Prelepo in preveč prikupno, da bi vzdržalo ljubi mi tek na dolgih progah neizpiljenih robov z razlogom.

Za največjega favorita festivala so domačini družno razglasili danes že posvojene Šetlandce, slovaške veseljake Brothers Zamiszkovci ali po naše Brate Zamiškovce, ki so si vstopnico na Šetlande zagotovili kar z vsakotedenskim igranjem v domačem lokalu nekje v Visokih Tatrah. Tam sta jih opazila in vzljubila dva šetlandska dopustnika. O njihovih nalezljivih polkah, čardaših in valčkasti predelavi pop zimzelenčkov, kot sta Let it be in Love me tender, sta poročala Davieju Hendersonu, članu odbora festivala, in dolga pot se je lahko pričela. Sicer simpatični Zamiškovci (nekakšni slovaški Frajkinclarji) so dokaz, da je eksotika tudi in predvsem stvar percepcije ušes, ki so od primarnega habitata te eksotike fizično (se pravi geografsko) ločeni in družbeno-glasbeno dovolj oddaljeni, da jim lahko predstavlja identifikacijo prav in zgolj zaradi nevajenosti, posebnosti, drugosti, kot bi jo lahko na primer nam ali Slovakom predstavljali prav fidlerji iz Šetlandov.

Edini pravoverni folkiji, ki jim krilatica “višje, močneje, hitreje” v nasprotju z večino fidlerske druščine ne pomeni kakšnega posebnega izziva, so se predstavili kot sinovi Adama ali Jock Tamson's Bairns, eni od redkih aktivnih preživelih dolgoprogašev iz zgodnjega škotskega folk revivala iz 70. let. Temu primeren je bil tudi njihov danes že staromodni način igranja z upočasnjenim tempom in petjem v tercah, kar so Škoti v povojnem prebujanju domače glasbene in pevske tradicije povzeli od Ircev.

In ko sem malega sivoglavega možička Peerieja Willieja Johnsona, znamenitega šetlandskega kitarista, okoli katerega so se spletli številni lokalni miti (po Ameriki je kolovratil s samim Tajem Mahalom) in ki je odgovoren za to, da danes vsi mlajši stanovski kolegi pri spremljavi fidlerjev kopirajo njegov razpoznaven djangovsko perkusiven gypsy-swing ritem, pobarala, kaj meni o dirkaštvu, ki vlada med mlajšo populacijo violinistov, je smeje zamahnil z roko: “Ah, pustimo jih, mladi so še, se bodo že še unesli!”

Da se Šetlandci že rodijo z violino v roki, kot radi zatrjujejo domačini in drugi Škoti, bi težko trdila (do lerwiške porodnišnice se mi tokrat ni uspelo prebiti). Je pa res, da se otroci lahko spretnosti tradicionalne in klasične tehnike igranja violine priučijo že v osnovni šoli, pa tudi pri sestrah, bratih, mamah, očetih, stricih, tetah, skratka vsem nadarjenem rodu, ter ga izpilijo v številnih fidlerskih društvih, ki so se v 20. stoletju razrasla po otokih. Posebno čutnost in liričnost šetlandskega igranja, kjer se nordijski vpliv meša s škotskim in keltskim, je zato zamenjala spoliranost stila, igranje, kjer je povečevanje tempa vse do poblaznelega rokohitrstva postalo normirana praksa. Tistih, ki bi se izmikali takšnim kalupom in prisegali na melodičnost izraza, je med mladimi upi danes manj, zato pa toliko bolj izstopajo iz sivine povprečja.

Če vam prevelik odmerek petdnevnih goslaških sešnov najeda zdravje in še zadnji kanec treznosti, ki ostane od neprečutih noči in pridnega nalivanja z domače varjenim pivom, ste vljudno vabljeni v sosednje prostore nekdanje šole in današnjega kulturnega centra Islesburgh Community – osrednjega prizorišča festivala –, kjer se je do zgodnjih jutranjih ur pozibavalo ob zvokih jumpandjiva, boogieja woogieja, honky tonka in jazzovskih standardov.

Folk in jazz še nikoli nista bila tako blizu, kot prav na šetlandskem festivalu, ki je zaradi premišljene žanrske širine in gostoljubnosti gostiteljev – glasbenikov, organizatorjev in vseh tistih, ki tako ali drugače sooblikujejo podobo dogodkov – že davno prerasel toge konceptualne okvire folk festivalov, v katerih se stiska večina škotskih praznikov folklorne glasbene tradicije. Festival svetovnih godb pa je preveč trivialen in površen opis tistega, kar nam je bilo dano videti, slišati in živeti. Lahko bi se zadovoljila kvečjemu s “festivalom svetovljanskih godb”.

V nasprotju z našimi predstavami o enih od najsevernejših naseljenih, najbolj oddaljenih in zapuščenih kotičkov stare celine, kjer se že zaradi neprijazne klime, ki minimalizira že tako neugodne razmere za kmetovanje in otežuje razvoj industrije, ter zaradi geografske oddaljenosti od vseh pomembnejših centrov (tako Norveške, kateri so pripadali do 15. stoletja, kot Velike Britanije) ni moglo dogajati nič vznemirljivega, so Šetlandski otoki pravzaprav stična točka različnih svetov (tudi glasbenih), ki so se ves čas prepletali, se ob stikih lomili, pa tudi medsebojno oplajali. Šetlandski ribiči so na primer stoletja lovili kite na Grenlandiji (sem ter tja je kateri od njih s seboj pripeljal tudi kako družico ali inuitski napev), trgovali z Rusi, k njim je naplavljalo španske bojne ladje, Irce, Dance, Poljake ipd. Vonj po črnem zlatu, ki ga vse od 70. let črpajo na vrtinah Severnega morja, pa danes privablja predvsem poceni delovno silo, med katero je največ Pakistancev, Indijcev, Kitajcev, celo novozelandskega Maora, oženjenega z domačinko (kajpada tudi fidlerko), najdemo med to pisano množico.

Šetlandi torej niso nikakršno zakotje, ki bi spominjalo na scenarij filma Deliverance, kjer bi sovražno razpoloženi lokalci vsak tvoj korak spremljali z bendžom v eni ter šibrovko v drugi roki. Čeprav se na Šetlandih poleg tisočev goslačev in goslačk najde tudi kak kavboj, ki ima rad country in zašiljene škorenjce.

Kot že rečeno, otoki veljajo za pravo manufakturo ne le odličnih tradicionalnih violinistov in violinistk, po katerih slovijo po vsem svetu (najznamenitejši je gotovo Aly Bain), ampak vsežanrskih izvajalcev in skupin, od katerih za niti enega ne bi mogla trditi, da je dolgočasno povprečen. Če povprašate domačine, zakaj je tako, se vam bodo bržkone zasmejali, da jim kaj pametnejšega tako ali tako ni početi, verjetno pa za tem vseeno tiči kaj več, kot le preganjanje vsakdanje monotonije neskončno dolge in temne zime, ki se rada zavleče še tja v pozni marec. Hočete dokaz? Stopite do Alana Longmuira, prave male enciklopedije otoške glasbe, očeta in kolovodje male založbe plošč Veesik Records (http://www.users.zetnet.co.uk/veesik/records.html), ki skrbi za izdajo zgoščenk predvsem lokalnih skupin, izvajalcev in izvajalk, katerim snemanje na domačem terenu poleg lokalne promocije, ki skuša delovati globalno, tudi občutno zniža stroške dražjega snemanja na celini. Alanovo domovanje med festivalom postane z dobrimi razlogi večini obiskovalcev zamolčano alternativno prizorišče, ki se navadno odpre potem, ko ob približno peti uri zjutraj redarji iz Community centra izprosijo umik še zadnjega bataljona nočnih ptic in blodečih osebkov. “Bop till you drop” je zlato pravilo, ki se ga pri Alanu zvesto držijo tako glasbeniki kot drugi smrtniki, ki zaidejo v njegovo hišo odprtih vrat. Jazz in folk sešni se tako vsako noč nadaljujejo še pozno v jutro in zgodnje dopoldne, dokler se duše instrumentov ne zlepijo z dušami lastnikov. Transcendentalni zamaknjenosti sledi spokojna blaženost za tistih nekaj kratkih ur, ko se je treba zopet pobrati in igrati, igrati, igrati. In vsa ta silna radost bivanja se sme zgoditi zgolj zato, ker ima možakar pač rad muziko. Naj živi Alan!

Šetlandski folk festival je praznik, ki ga družbeno, družabno in kulturno-ekonomsko kolo skupnosti (kot sta npr. Shetland Folk Festival Society ter Shetland Arts Trust) poganja ne le v glavnem mestu, ampak v številnih malih skupnostih, raztresenih po otokih, kjer si lokalne skupine s tujimi zvezdniki delijo oder, izkušnje, šale, zgodbe in zadovoljne obraze domačinov. Del teh skupnosti vsaj za nekaj dni postanejo tudi gostujoči glasbeniki, saj ta čas ne bivajo v hotelu, kot je v navadi na vseh drugih festivalih, ampak pri družinah, s katerimi si delijo fizični in simbolni prostor. Tako vstopajo v njihov vsakdanjik in ga po svoje ritualizirajo, prav tako, kot ga gostitelji požlahtnijo glasbenikom (jih razvajajo z domačo kuho, razkazujejo lokalne znamenitosti ipd.). Vzajemnost je poplačana na ponedeljkovem koncertu, namenjenem vsem “dobrotnikom” in patronom festivala, na katerem se muzikantje na prav poseben način lokalnemu prebivalstvu zahvalijo za vse dobro. Prisotne zabavajo “ad hoc” zasedbe novih glasbenih prijateljstev, ki so se v slabem tednu dni, kolikor neuradno traja velika šetlandska fešta, stkala med izvajalci. Nič čudnega torej, da nekateri med njimi o festivalu govorijo kot o najmogočnejšem žuru škotske folk scene in njene širše žlahte.

Potem pride čas slovesa. Zastor pade. Naši novi šetlandski prijatelji, ki so nas prišli pospremit do pomola, nam mahajo v pozdrav, vse dokler ne postanejo majhne pikice na obzorju, za vedno zamrznjeni v jedro spomina.

Potem pa vsi skupaj poplesujemo in pojemo ribicam, vse dokler kdo ne oznani: Vidim kopno!

P. s. Podobnost Alana s trowsi je povsem naključna. Če že je škrat, potem se gotovo strinja, da se je izjemno koristno pustiti vsake toliko malo ugrabljati drugemu času in prostoru, dobri muziki ter še boljši družbi. “Ar' ye awar a' ony trows de'day?” “Si danes že zalotil(a) kakega škrata?” so se od lokalnih legend Hom Bru škratovske himne nalezli že povsod po celini. Prav tako, kot Šetlandci še vedno veselo mrmrajo novo slovaško internacionalo Če si srečen: “jupi-jo-jo-jupi-jupi-jo”. Trowsi pa imajo že spet polne roke dela.

Pa lep pozdrav,

Katarina J.