Bark Psychosis

Raskava patina sodobnosti

Čeprav nasprotnih izhodišč, so se pota Grahama Suttona in Leeja Harrisa postopoma zbliževala in na koncu zbližala v prenovljeni zasedbi Bark Psychosis. Objava albuma Codename: DustSucker bo kar prava priložnost, da se pobliže spoznamo s karierama obeh.

Razvoj pop skupine Talk Talk je bil vsaj nenavaden. Sam začetek sicer ni kazal na odklon; skupina nastane v času angleškega novega vala in nebogljeno zajadra naprej na valu nove romantike v smeri kakih Duran Duran in ABC. Uspešnice It's My Life in Such a Shame odmevajo po radijskih frekvencah predvsem široma po Evropi in v obliki videospotov redno zarotirajo na MTV. Založba EMI na krilih komercialnega uspeha na široko odpre mošnjo, a Talk Talk se po treh uspešnih albumih umaknejo v samoto in v zapuščeno cerkev, preurejeno v snemalni studio, ne spustijo nobenega predstavnika založbe. Nestrpnost je toliko večja, ker se stroški snemanja plošče povečujejo, roki krepko presegajo, edina izjava skupine pa je, da tokrat z albuma ne bodo sneli male plošče. Ko album Spirit Of Eden (EMI, 1989) le ugleda luč sveta, resda zadovolji še tako izbirčne kritike, a komercialno je polom. Šest daljših pesmi brez zapomljivega refrena ni našlo poti do širnega poslušalstva. Obenem se Talk Talk odločijo, da plošče s tako kompleksnimi aranžmaji ne zmorejo adekvatno predstaviti v živo, zatorej ne bo turneje. Založba na svojo roko objavi album plesnih remiksov in ponovno natisne starejše uspešnice na singel ploščah, ki se začuda v drugo prodajajo bolje kot prvič. Talk Talk se počutijo izigrane, saj so zanje 7 let stare pesmi že zgodovina. Spor se rešuje na sodišču in reši v prid Talk Talk.

Več razumevanja za svoje početje najdejo pri založbi Polydor. Toda še preden se lotijo snemanja albuma, ki se izkaže za njihovega zadnjega, jih zapusti bobnar Lee Harris, prav ta, čigar pot bo zaneslo v bližino našega drugega protagonista, Grahama Suttona.

Talk Talk brez Harrisa, z večinoma studijskimi glasbeniki, posnamejo in objavijo še album Laughing Stock (Polydor, 1991). Ta je še korak naprej v razgrajevanju tekstur, oblika pop pesmi je povsem zabrisana, podrejena abstraktnim temam. Talk Talk zaidejo v ambient in jazzovsko razpuščenost. Po objavi albuma se razpustijo tudi sami.

Graham Sutton na drugi strani ni nikoli okusil zvezdniškega sijaja, je pa podobno izšel iz aktualnega dogajanja njegovega časa. Graham ustanovi Bark Psychosis s sošolcem Johnom Lingom leta 1986. Začetne korake naredita s predelavami ultra hitrih Napalm Death, se upočasnita na način Swans, Sonic Youth in Big Black, šele s prihodom klaviaturista Dana Gisha iz Disco Inferno (ki so spet posebno poglavje in še en primer, kako se glasbeniki podobnih nagnjenj slej ko prej najdejo) postane njihova glasba atmosferična, ponotranjena, a obenem organska in srhljivo urbana. Nekaj singlov pri znameniti neodvisni založbi Cheree je bilo dovolj, da so jih opazili pri Virgin in ponudili možnost za snemanje in objavo prvenca.

Skupina si je snemalni prostor uredila v cerkvi v vzhodnem Londonu, saj je v tamkajšnji grobnici tudi vadila. Cerkveni prostor je s prostornostjo in s posebno akustiko nudil številne možnosti postavitve mikrofonov in glasbil. Ker se je vsake toliko časa v tej cerkvi odvijalo bogoslužje, so morali takrat Bark Psychosis podreti improvizirani studio in ga po maši spet postaviti. Obenem je skupina tudi glasbeno napredovala. Sproti so vključevali nova glasbila, nadgrajevali zamisli, popravljali ali celo zavračali že posneto, vse po diktatu Grahama Suttona. Utrudljiv in dolgotrajen proces je načel potrpežljivost drugih članov zasedbe, eden za drugim so odhajali, in še preden je bil album pripravljen, je Graham ostal sam. Delo je dokončal s pomočjo številnih zunanjih sodelavcev, med njimi se že pojavi Lee Harris, ki ga Graham odkrije s poslušanjem albuma Spirit Of Eden. Ravno ob pravem času. Kajti zanj je bilo leto 1988 leto hrupa (tisti čas Sonic Youth, Swans in Big Black objavijo svoje najboljše plošče), že leto 1989 postane leto tišine. Krik je zamenjal šepet, glasne kitare je nadomestil klavir, mehanični ritem se je umaknil pred pazljivim jazzovskim bobnanjem. Bolj kot neposredni udar na slušna čutila postane pomemben lebdeč, težko definiran zvok.

Graham Sutton trdi, da je album Hex (Virgin, 1994) nastajal natanko pet let. Večji del tega je odpadel na produkcijo, Graham se navduši nad tehnologijo in končni miks za album naredi z računalnikom. Ker skupina praktično ni obstajala, in četudi bi, bi v živo stežka predstavljala pesmi z albuma, Graham postavi Bark Psychosis na stranski tir in skoči na vagon drum and bassa, ki takrat skozi velika vrata vdre na Otok. Graham se preimenuje v Boymerang, to je bil njegov bobeinbasovski ego, ki ga je tedensko sproščal v londonskem klubskem okolju ob Grooveriderju in Metalheadzu. Plošče je objavljal pri specializiranih založbah, Lo Recordings, Ninja Tune, Leaf … Ko drum and bass postane iskano tržno blago, uporabno v vsaki televizijski reklami, se Grahamu vse skupaj upre in Boymeranga vrže stran.

Vmes se sreča s Harrisom v njegovem projektu O'Rang, ki ga ta vodi z nekdanjim kolegom iz Talk Talk, basistom Paulom Webbom. O'Rang je odprta druščina, glasbeniki vstopajo in izstopajo brez obveze. Je 99-odstotna improvizacija, Harris in Webb med snemanjem ne dajeta nobenih napotkov, pridružujeta si le pravico do končnega miksa (naši Bast bi bili glede na način dela dobra primerjava). Na albumu prvencu Herd Of Instinct (Echo, 1995), na primer, gostujejo Matt Johnson iz The The, Beth Gibbons iz Portishead in seveda Graham Sutton.

Slednji je z Boymerangom z leti pridelal precejšnjo popularnost, tolikšno, da je za ponovno vstajenje Bark Psychosis našel velikega pokrovitelja, založbo EMI. Ta je logično razmišljala, da bodo prenovljeni Bark Psychosis vsaj plesna različica starih, torej še za stopnjo sprejemljivejši in popularnejši. Zgodilo se ni nič od tega. Za “nove” Bark Psychosis se od izdaje albuma Hex ni prav veliko spremenilo. Zanimivo, spet je trajalo natanko pet let od zametkov do končne realizacije albuma Codename: Dustsucker (Fire Records, 2004), tokrat še po zaslugi založbe, ki ji poskusni posnetki niso bili všeč in je razdrla pogodbo. Kakor tolikokrat v takih in podobnih primerih se je ponudila neodvisna založba, Fire Records. Obenem je Graham zgradil lasten snemalni studio, si naredil malce reklame v naslovu plošče (studio je DustSucker Sound) in delo za svoj album delil s produkcijo za manj znane angleške skupine.

Codename: Dustsucker je za spoznanje živahnejši album. Zagotovo ne plesni, le ritmično razgrajen po zaslugi drugega človeka v skupini, Leeja Harrisa. Še tri gostujoče pevke dodajajo kontrast, ki ga Graham Sutton sam ne bi mogel doseči. Kontrast med prizemljenim, nekako zadušenim hrupom in sakralnim petjem, med ritmičnim obredom in svobodnim izrazom trobil vežejo oddaljeni zvoki sintetizatorjev. Še ti kot nezanesljiv namig, da je plošča nastala enkrat v zadnjih tridesetih letih.

Janez Golič