Historična Afrika

Francis Bebey – skica za portret

Francis Bebey že kar nekaj časa čaka na priložnost, da o njem zapišem kakšno besedo. Njegovo življenjsko delo je namreč v teh krajih povsem neupravičeno spregledano. Bil je zagotovo eden najvidnejših afriških izobražencev, prava “renesančna” osebnost Afrike, mnogostranski ustvarjalec, erudit in poliglot.

Francis Bebey je bil rojen leta 1929 v Douali, v glavnem mestu Kameruna, ki je bil takrat del centralnoafriškega ozemlja pod francosko administracijo, umrl pa je 28. maja 2001 v Parizu. Uveljavil se je kot pevec, skladatelj, kitarist, pesnik, književnik in publicist, polemik in kulturni animator, muzikolog in filmski ustvarjalec, predvsem pa kot široko razgledan afriški intelektualec.

Njegov oče je bil protestantski pastor, ki je prevzel miselnost in navade evropskih, tudi kulturnih kolonizatorjev; v tem duhu je vzgajal otroke. Francis je šel skozi asimilacijo francoskega izobraževalnega sistema, od tradicionalne kulture in izročila lastnega okolja ga je odvračal tudi oče. Tako se je sicer že zelo zgodaj srečal z glasbo in se pričel z njo praktično spoznavati, vendar je bila to cerkvena glasba, izvajana po evropsko z evropskimi glasbili. V zgodnji mladosti je celo obiskoval ure klavirja, pozneje se je učil igranja na klasično kitaro, ki je ostala vse življenje njegovo osrednje glasbilo. Bebey je bil torej otrok francoskega kolonialnega šolskega sistema, zrasel je iz družinske naveze krščanske, v Afriko presajene religioznosti in francoske glasbene tradicije, vendar je ves čas svoje mednarodne kariere v tujini dosledno zastopal interese afriških ljudstev in Afrike, ob tem pa se je vztrajno duhovno in fizično vračal v njen kulturni objem.

Bebey je s klasično evropsko in tradicionalno afriško glasbeno in intelektualno izobrazbo hkrati na glasbenem področju najprej skladatelj. Kot tak pa spada še v tisto generacijo afriških intelektualcev in ustvarjalcev, ki so vse življenje nosili s seboj izkušnjo kolonializma. Navkljub proevropski in profrancoski vzgoji in izobrazbi, ki ju je bil deležen vse do študija na pariški Sorboni in ki sta povzročili njegovo izrazito odtujitev od kulture domačega kamerunskega in sploh afriškega okolja, se od njega vseeno ni mogel povsem odtrgati; pa čeprav so mu postale te izkušnje pomembne mnogo pozneje, ko se je podal po poti umetniškega ustvarjanja. Tako se je šele takrat spomnil, da se že v otroških letih ni mogel upreti magični moči glasbe, ki jo je ob večerih iz tradicionalnih glasbil izvabljal lokalni glasbenik in ljudski zdravnik Eya Mouesse. V zgodnjih najstniških letih mu je nekako uspevalo, da je v lokalnih bendih, ki so izvajali ashiko, kamerunsko izpeljanko highlifa, igral bobne in seveda kitaro. Pozneje ga je navdušila kubanska rumba, ki jo je prav tako igral na lokalnih zabavah, zelo ga je zanimal tudi tedanji ameriški bigbendovski jazz.

Doma, v Douali, v Kamerunu, je diplomiral iz matematike, potem pa odšel v Pariz študirat moderne jezike. V tem pariškem obdobju je pričel svoje prve glasbene poizkuse s kitaro. Leta 1956 je tam po radiu slišal kitarskega virtuoza Andresa Segovio in ta izkušnja je po glasbeni plati dokončno zapečatila njegovo življenjsko pot. V tem času je pričel tudi sodelovati s francosko državno radijsko postajo, ki je pripravljala oddaje za t. i. “francoska čezmorska ozemlja”. Po študiju v Parizu se je vrnil v Afriko, vendar ne domov, v Kamerun, ampak v tedaj revolucionarno Nkrumahovo Gano, kjer je delal kot radijski novinar v poznih 50. in prvih 60. letih prejšnjega stoletja z vsem političnim in emocionalnim nabojem. Ta radijska sodelovanja so ga pripeljala na dvoletno dodatno izobraževanje v ZDA. Leta 1961 je prišel v New York in tam študiral “oddajanje”, to je vse, kar je povezano z radijskim medijem. In šele leta 1964, star 35 let, se je prav tam po nekaj zasebnih glasbenih poskusih, ki so ostali zapisani na notnem papirju in katerih kitarski zven ni predrl zidov njegovega ameriškega doma, odločil, da bo ves svoj čas posvetil uveljavitvi in prenovi, tudi posodobitvi afriške glasbe. Koliko mu je to uspelo, je stvar presoje in kritičnih soočanj z njegovo zapuščino. Resda pa je potem vse svoje življenje namenil dvojemu: pisanju izrazito angažirane in z Afriko tematizirane literature in tudi aktualne publicistike ter glasbi.

Francis Bebey je svoje prvo opaženo – celo dobro opaženo – literarno delo Sin Agate Moudiou objavil leta 1967 ter naslednje leto zanj prejel Grand Prix du Literature de l'Afrique Noir; potem pa je tam do leta 1971 izšlo v vseh pomembnih svetovnih jezikih. Do konca življenja je potem objavil še kakšnih deset obsežnih književnih del, med njimi tudi šokantno delo Kralj Albert, prikaz vloge belgijskega kralja z začetka tega stoletja v kolonialni ekonomski politiki v Afriki, ter delo Afriška glasba: ljudska umetnost, eno prvih referenčnih pisarij o glasbi Črne celine. Njegov prvi album je izšel leta 1969; do smrti jih je nato posnel kakšnih dvajset, če številnih ponatisov njegovih zgodnjih objav niti ne omenjamo. Med tiste, ki najbolje prikažejo značilnosti njegovega glasbenega pristopa, zagotovo sodi Akwaaba s podnaslovom Music for Sanza by Francis Bebey.

Sanza je seveda t. i. palčni klavir, glasbilo z resonatorjem in kovinskimi ali bambusnimi jezički, ki se igra z obema palcema in ga najdemo pod različnimi imeni praktično po vsej Afriki. Bebey ga ni “odkril” svetu in z njim ni poustvarjal tradicionalne godbe, ki se nanj igra po različnih predelih Afrike. Vzel ga je v roke zgolj kot eno najbolj značilnih afriških glasbil in zanj zložil lastno, za tisti čas zagotovo sodobno, čeprav spet tradiciji zavezano godbo. Svojo glasbo je namreč opredelil kot glasbo konkretnega Afričana, ustvarjalca, ki je po rodu pač iz Afrike, in ne kot afriško glasbo. Še najmanj bi ga lahko strpali v predalček ustvarjalcev in izvajalcev afriške popularne godbe. Čeprav je dobro obvladal številna glasbila in imel klasično kitarsko izobrazbo, je bil vendarle najprej skladatelj.

O tem priča tudi drug pomemben dokument, ki omogoča srečanje vsaj z drobci njegovega glasbenega opusa. V 90. letih minulega stoletja, še pred njegovo smrtjo, je bila izdana zbirka njegovih del iz obdobja med letoma 1963 in 1994; torej nekakšen pregled vseh etap na njegovi življenjski glasbeni poti. Takšen je tudi naslov tega albuma – Nandolo/With Love – Works: 1963–1994. Pri njem je morda najbolj zanimivo to, da ne gre za zbirko posnetkov, ki so nastali v omejenem obdobju, ampak za ponovno studijsko obdelavo zgodnjih posnetkov pesmi in instrumentalnih skladb, ki so bili v času njegovega nastajanja javnosti že nedosegljivi; nanj so vključili tudi nekaj novih ali do takrat še ne izdanih posnetkov. Pri izboru in obdelavi posnetkov je Bebey tudi sodeloval. Letnice iz podnaslova albuma označujejo obdobje, v katerem so bile skladbe napisane, ne pa nujno tudi izvedene. Dragocen diskografski dokument, saj nam omogoča doslej najboljši vpogled v Bebeyjevo glasbeno zapuščino na enem mestu. Žal tudi eden zadnjih, pri katerih je še sodeloval. Umrl je tam, kjer je pričel svoje vračanje v Afriko in hkrati ustvarjalno pot: v Parizu. In z njim je umrl še en pomemben delček postkolonialne intelektualne Afrike.

Zoran Pistotnik