Seattle

Glasbeni utrinki

Seattle je najpomembnejše urbano univerzitetno središče na severozahodnem koncu ZDA. Leži v zvezni državi Washington in le dve uri vožnje ga loči od meje s Kanado. Mesto se je raztegnilo na hribovitem ozemlju ob tihooceanski obali, obdani z velikimi zalivi in jezeri. Med prebivalstvom je večina (70 %) potomcev priseljencev iz Evrope, sledijo jim potomci priseljencev iz Azije in Afrike. Čeprav v državi Washington zasledimo več predelov, v katerih živijo zelo raznovrstne skupnosti ameriških staroselcev, jih je v samem Seattlu le 1 %. Ožje mestno jedro je po številu prebivalcev nekje med Ljubljano in Zagrebom.

V primerjavi z mesti na vzhodni obali ZDA se v Seattlu čuti predvsem sproščenost, ki se kaže v vsakdanjem komuniciranju, v čudovitih parkih, obdanih z neverjetno raznovrstnimi rastlinami, ter v času, ki si ga ljudje jemljejo za šport in druge konjičke. Uspešnost ni odmerjena z minutnimi kazalci na uri. Drži, da Seattle ni sinonim za ekonomsko “uspešnico na ameriški način”, pa vendar na njegovem območju zasledimo posamezne vrhunske zgodbe o uspehu, npr. v računalništvu (Microsoft) in letalski industriji (Boeing), pa tudi najhitreje rastoča svetovna veriga kavarn Starbucks je doma prav tam.

Ta uvod bi bil seveda nepopoln brez omembe velikega števila deževnih dni, ki naj bi predstavljali splošno znano pomanjkljivost življenja v Seattlu. Čeprav se v zimskem obdobju lahko zgodi, da nepretrgoma dežuje celo po tri tedne, se domačini z veseljem pošalijo, da ne dežuje tako pogosto, kot so nekateri prepričani, vendar tega ni treba razglašati, kajti številne prednosti življenja v Seattlu bi drugače lahko pritegnile ogromno potencialnih priseljencev.

In glasba? Prva asociacija je seveda grunge in rock skupine, kot so Soundgarden, Nirvana, Pearl Jam in številne druge. Kdo bo mogoče vedel, da se je v Seattlu rodil in odraščal kitarist Jimi Hendrix, ki je zadnjih devet, najbolj ustvarjalnih let življenja (1961-1970) sicer prebil drugje. Nenazadnje so domačini ponosni na koncertno dvorano Benaroya, večnamenski Seattle Center ter na muzej popularne glasbe Experience Music Project, ki ga je iz spoštovanja do Jimija Hendrixa financiral soustanovitelj Microsofta Paul Allen. Med velikimi festivalskimi prireditvami izstopata predvsem Seattle International Children Festival in Folklife Festival.

ansamblu nastopajo še bolgarski kitarist in harmonikar, japonski basist, bobnar in pevka ter hkrati saksofonistka pa sta Američana. V prepričljivi, večjezikovni in večslogovni glasbeni mešanici, ki jo ansambel ponuja vedno širši publiki, ne preseneča sobivanje punkerskih riffov in lokalnih trebušnih plesalk.

Povod za moje bivanje v Seattlu med februarjem in junijem 2004 je bilo predavateljsko in raziskovalno delo na washingtonski univerzi. Ta ugledna univerza je bila ustanovljena leta 1861, se pravi celih 28 let pred ustanovitvijo zvezne države Washington. Poleg kampusa v Seattlu so leta 1990 ustanovili še dva kampusa v bližnjih mestih Bothell in Tacoma. Liberalizem, ki močno zaznamuje Seattle kot mesto, je viden tudi na washingtonski univerzi, ki je “zavezana k vzgajanju spoštovanja do pravic in privilegijev drugih, do razumevanja in upoštevanja razlik med ljudmi ter do konstruktivnega izražanja idej”.

Na fakulteti za glasbo zasledimo izredno raznovrstnost. Študentje lahko izbirajo med etnomuzikologijo, muzikologijo, glasbeno pedagogiko, študijem petja in različnih glasbil. Poleg celotnega študija tistih glasbil, ki sodijo v simfonični orkester, so na razpolago posamezni predmeti, ki ponujajo osnovo igranja npr. na kitajske citre čin, iransko flavto nej ter na glasbila, ki sestavljajo balijski gamelan gambuh. To je možno zahvaljujoč gostujočim umetnikom, ki poleg etnomuzikološkega profesorskega jedra, v katerem so vrhunski strokovnjaki za Tibet (Ter Ellingson), Bližnji vzhod (Philip Schuyler) ter Centralno Ameriko (Shannon Dudley) vsaj za leto ali dve zagotovijo zdravo povezavo teorije in prakse. Med nekdanjimi profesorji, po katerih je zaslovela etnomuzikologija na Washingtonski univerzi, so Robert Garfias (raziskave v Romuniji in marsikje drugje), Dan Neuman (v Indiji), Loraine Sakata (v Afganistanu) in Chris Waterman (v Nigeriji). Najbolj znan med gostujočimi umetniki je bil danes že pokojni največji mojster pakistanskega žanra qawwali Nusrat Fateh Ali Khan. Študentom etnomuzikologije so na razpolago tudi izbirni predmeti, ki jih predavajo vrhunski strokovnjaki za glasbeno pedagogiko (Patricia Shehan Campbell) ali pa za teorijo multikulturalizma (James Banks) ter drugo.

Študentski gamelan gambuh, eden od 24 tipov ansamblov, ki so doma na indonezijskemu otoku Baliju. Študentje vadijo na odprtem prehodnem prostoru med stavbama za glasbene in vizualne umetnosti. Vodja ansambla je upokojeni profesor iz balijskega glavnega mesta Denpasarja, I Wayan Sinti.

In kaj je bilo moje poslanstvo na washingtonski univerzi? Predaval sem predmet, ki sem ga poimenoval O prestopanju glasbenih meja v Novi Evropi. Vsebino sem napovedal takole: Obravnavali bomo glasbene meje v odnosu do kompetitivnih ideologij, sprtih političnih izhodišč in oboroženih spopadov. Poudarek bo na osrednjem in jugovzhodnem delu Evrope, zajete pa bodo tiste države, ki bodo sredi ciklusa predavanj vstopile v Evropsko unijo, in tudi tiste, ki bodo ostale zunaj šengenskih meja. Razprava o različnih evropskih glasbah in raziskovalnih tradicijah bo zajela naslednje tematske sklope: pomen transnacionalnih in drugih manjšinskih skupnosti, preporodništvo ljudske glasbe, cenzuro, balkanski “Musikbund”, baltsko “pevsko revolucijo”, Eurosong ter potencial aplikativne etnomuzikologije v prestopanju meja. Predmet so uvrstili v najzahtevnejšo skupino predmetov in tako možnost vpisa omogočili le podiplomskim študentom glasbe. Delo s sedmimi vrhunskimi, motiviranimi študenti je bilo naravnost čudovito. Njihove seminarske naloge so obsegale tudi terensko raziskovalno delo, in sicer v razponu od tamkajšnje družinske zasedbe, ki ohranja glasbeno tradicijo Vele Luke z otoka Korčule, do ameriških jodlarjev in glasbe v kontekstu političnih trenj na severnem Irskem.

Med mojim bivanjem v ZDA je potekalo veliko zunajkurikularnih prireditev, med katerimi izpostavljam nekoliko nenavaden UW Slavic Fest. Namen te prireditve je bilo predstavljanje glasbenega in plesnega izročila slovanskih skupnosti, ki živijo na ozemlju države Washington. V nedeljo, 16. maja, smo se zbrali ob velikem vodometu v spodnjem delu kampusa. Vsaka slovanska skupnost je imela svojo državno zastavo, predstavnike v tradicijskih nošah in željo po petju in igranju glasbe iz stare domovine. No, skoraj vsaka skupnost. Zalomilo se je namreč z Rusi in – Slovenci.

Mednarodni otroški festival v Seattlu je velika in organizacijsko zahtevna večdnevna prireditev, ki združuje kapacitete poznavalcev različnih svetovnih glasb in vzgojno-izobraževalnega procesa. Skupaj z Albinco Pesek, profesorico glasbene didaktike na mariborski univerzi, sva pripravila delavnico Ljudska glasba Evrope v izobraževanju. Predstavila sva za marsikoga zelo dinamične in spremenljive evropske dejavnike, ki izhajajo iz zemljepisnih, zgodovinskih, demografskih, jezikovnih in verskih dejstev, razločila značilne glasbene zvrsti, pretresla kriterije za klasificiranje glasb, glasbenikov in glasbil ter na koncu z udeleženci še zapela in zaplesala.

Največja prireditev je bil vsekakor 33-letni Severozahodni festival Folklife, ki je zaznamoval zadnje štiri dni meseca maja. Na neštetih improviziranih odprtih odrih ter v dvoranah v sklopu Seattle Centra se je pred več desettisočglavo publiko zvrstilo na tisoče izvajalcev. Interaktivnost dogodka je bila poudarjena že v napovedih za obiskovalce: “Zaigrajte, zaplešite, zapojte, poskusite, naučite se, sodelujte.” Posebne pozornosti so bile tokrat deležne vzhodnoafriške dežele, in sicer Somalija, Eritreja, Etiopija in Sudan, sicer pa verjetno ni bilo dela sveta ali glasbene zvrsti, ki je ne bi bilo mogoče zaslediti na katerem od odrov. Moje sodelovanje je potekalo v filmskem programu. Komentiral sem filma Zanzibar: Ocean melodij ter lastni film Kosovo z očmi lokalnih romskih glasbenikov, ki so mi ga pred leti v Krškem pomagali montirati Gregor Belušič, Tom Gomizelj in Marjan Stanič. Ta film je tudi po predvajanju v Seattlu spodbudil dolgo in kreativno diskusijo ter si priboril nekaj vabil na druga svetovna prizorišča.

Med bivanjem v ZDA sem se aktivno udeležil zanimive konference Balkanska epika: Pesem, zgodovina, modernost, ki jo je organizirala čikaška univerza, ter imel gostujoča predavanja na univerzah v državah Wisconsin, Oregon in Kalifornija.

V ZDA sem bival v politično izjemno napetih časih. Zasledil sem več ljudi, ki so s sporočili na oblačilih, na avtomobilih, na hišnih oknih in na različne druge načine javno izražali ogorčenost nad vodilnimi politiki in njihovim početjem. Na police knjigarn so vsak dan prihajali novi, vedno bolj neposredni naslovi: Bushwhacked, Ambushed, The Bush-Hater's Handbook, 50 Ways You Can Show George the Door in 2004, The Madness of King George, Why Bush Must Go, Peace Kills itd. Sarkastične parodije na zgodbo o treh prašičih, ki jih je avtor poimenoval Dubya, Dicky in Rumsey, mi ni uspelo dobiti, kajti nepričakovano hitro so jo izrinile nove knjige iz istega tematskega kroga. Posnel sem pogovor z učiteljico glasbe, ki je izgubila honorarno delo zaradi “repertoarne enostanskosti”: učencem je namreč posredovala pesem, ki slavi mir, to pa naj bi bilo nespoštljivo do ameriških vojakov v Iraku. Spoznal sem skladatelja, ki je v elektronskem zvočnem kolažu Apocalypse Cow učinkovito združil posnetke dveh govorov vodilnih politikov ter zvoke letal, bomb, krav in seksa. S tem je želel opozoriti na “uživanje v vojni, pornografski pohlep in aroganco, ki karakterizirajo sedanji režim. Poskušal sem izvabiti nekaj smeha in umetnosti na račun tragičnih razmer v naši republiki.” Nenazadnje je tudi festivalska prireditev, kot je Folklife, privabila na enega izmed odrov dokaj veliko število kantavtorjev različnih generacij, ki so svoje nezadovoljstvo kreativno kanalizirali v nove protestne pesmi. Glasbenim pedagogom, ki bi želeli z učenci posneti slovensko verzijo pesmi We Are Children of Peace (ali pa v kakem drugem jeziku), ki v tem času kroži po svetu, svetujem obisk medmrežnega naslova childrensingforpeace.org. Moč glasbe, ki menda vpliva na družbene spremembe, je spet na preizkušnji ...

Svanibor Pettan