Franz Ferdinand

Ne delamo glasbe za na odpad

Letos je minilo devetdeset let od atentata na Franza Ferdinanda, in kot je uboj avstrijskega prestolonaslednika vplival na svetovno zgodovino, tako mlada škotska skupina istega imena namerava pretresti glasbeni svet. V slabem letu ji je to že uspelo!

S prvencem, tudi imenovanim Franz Ferdinand in izdanim v samem začetku letošnjega leta pri založbi Domino, ki pri nas uradno nima distribucije, ruši težko dosegljive rekorde: v pol leta je prodala milijon albumov! Njen zaščitni znak so melodije, ki si jih je lahko zapomniti, enostavnost in perfekcionizem ter obilica pozitivizma. Popu je vrnila smisel – zabavati z glasbo trezne glave in brez zavajanja napeljevati k plesu. Še pred dvema letoma je igrala po stanovanjih prijateljev, zapuščeno stavbo v domačem Glasgowu je po zasedbi preoblikovala v kulturni center Chateau, ven jo je pregnala policija. Simbolika pa takšna! Danes namreč nastopa na razprodanih koncertih in je bila ena od glavnih atrakcij na vseh pomembnejših poletnih festivalih.

Med spomladansko evropsko turnejo sva jih konec maja ujela v Münchnu, kjer je še pred dvema letoma živel kitarist in klaviaturist skupine, Nick McCarthy, ki se nama je prijazno opravičil za neudeležbo pri pogovoru, saj je prosti čas posvetil pomembnejšim ljudem, nemškim prijateljem, zato pa so se drugi člani (kitarist in pevec Alex Kapranos, basist Bob Hardy in bobnar Paul Thomson) brez zadržkov, odprto in prostodušno spustili v sproščen pogovor pred razprodanim koncertom v münchenski dvorani Georg Elsner. Že naslednji dan so igrali na Dunaju (glej Musko, pt.7-8/04), kjer so se srečali – verjeli ali ne! – s pravnukinjo Franza Ferdinanda.

Najprej bi vas vprašala po vašem imenu. Vztrajno izjavljate, da ste si tako ime izbrali samo zato, ker zveni dobro. Verjamem, da je za imenom nekaj več, saj ste si za svoj skriven koncert izbrali ime Black Hands. Jasno je, da se spoznate na zgodovino.

Alex Kapranos (AK): Seveda. Ime Franza Ferdinanda vsi poznamo še iz šole, iz učnih ur zgodovine, vsi vemo, da se je prva svetovna vojna začela potem, ko je umrl Franz Ferdinand. Gre za ime, ki je bilo stalno prisotno v naših glavah in začeli smo se o njem pogovarjati kot možnem imenu za skupino. Za to, da smo ga tudi izbrali, je bilo resnično bistveno, da zveni dobro. Razlog, da smo igrali skriven koncert pod imenom Black Hands, pa tudi tiči v šoli, tudi tega zgodovinskega dejstva se spomnimo. Poleg vsega se nas je dotaknilo tudi – jasno, da ne grozote, ki so se zgodile s prvo svetovno vojno – to, da se je svet z atentatom na Franza Ferdinanda spremenil in da od takrat ni bilo nič več tako, kot je bilo prej. Z njegovim umorom je bilo konec neke dobe, svet se je po prvi svetovni vojni popolnoma spremenil. Mislim, da bi se tudi skupine morale truditi, da v določeni meri spremenijo stvari na sceni, tako da nam je ta simbolizem všeč.

Ali ste že slišali za skupino Gavrilo Princip?

AK: Člane skupine Gavrilo Princip smo spoznali, simpatični so in veliki privrženci skupine Franz Ferdinand. Lepo bi bilo, če bi se danes, 90 let po dogodkih med pravim Franzom Ferdinandom in Gavrilom Principom, razumela bolje in mogoče celo nastopila skupaj na koncertu ter se pobotala. (smeh)

Ali je res, da skupina Gavrilo Princip igra izključno vašo glasbo? Da preigrava to, kar vi ustvarjate.

AK: Ja, mislim, da je to njihov načrt, da preigravajo našo glasbo. Nismo jih še slišali, ampak verjetno so oni prvi Franz Ferdinand Tribute Band.

Kako se počutite ob tem? Na sceni ste šele dve leti in že obstaja skupina, ki preigrava vašo glasbo. Verjetno vam je to v veliko čast.

AK: Je. Precej presenetljivo, ne?

Paul Thomson (PT): Čudno.

Bob Hardy (BH): Prijetno, laskavo ...

AK: Sijajno je! Ugotavljamo, da je ljudem res do naše glasbe, poglabljajo se vanjo, razpravljajo o nas po internetu, veliko je spletnih strani, ki so jih o nas naredili privrženci. Lepo je videti, da se veliko število ljudi istoveti s skupino, z našo identiteto, kulturo. Naše delo nam je s tem v še večjo zabavo, ne delamo glasbe za na odpad, nekaj je v njej.

Vse to pomeni tudi, da ste v samo dveh letih dela postali pomembna in vplivna skupina. Ko ste začenjali, ali ste kdaj pomislili, da se vam lahko kaj takega zgodi?

AK: O čem takem sploh nismo razmišljali, ko smo začeli. Začeli smo zato, ker radi igramo glasbo, radi pišemo melodije, ker smo dobri prijatelji in smo se veliko obiskovali po stanovanjih in enostavno začeli igrati. To je bilo takrat glavno. Če skupino ustanoviš s pravim razlogom, o uspehu, slavi, sploh pa o denarju ali o vplivu na druge ljudi ne razmišljaš. V glavi imaš dobre zamisli, ki jih hočeš napisati.

BH: Benda ne ustanoviš z mislijo “zdaj bomo pa našli založbo, podpisali pogodbo”, ampak zato, ker se ti to zdi zabavno.

AK: Pri nekaterih je očitno, da začnejo samo zato, da izdajo ploščo in se dokopljejo do denarja, glasba, ki jo take skupine igrajo, pa je po pravilu precej obupna.

BH: Uspeh je zelo odvisen od tega, kaj je v nekem trenutku popularno.

Kako se v vsem tem uspehu znajdete kot mlada skupina? Precej hitro vas je zadelo.

AK: Kolikor se le da, se trudimo, da medijev ne spremljamo. Verjamemo jim pa tako ali tako ne. To je najpomembnejše. Poskrbeti je treba, da ti ne zameglijo pogleda, da te ne zmedejo, te ne omejijo pri ustvarjanju glasbe, torej ne povzročijo, da glasbo ustvarjaš iz drugačnih razlogov, kot si na začetku. Če mediji začnejo trditi, da je tvoja skupina najbolj očarljiva skupina na svetu, se raje ne zmeni za to, pozabi in se spomni, da si samo nekdo, ki je s prijatelji v Glasgowu sedel skupaj in napisal nekaj pesmi. Kaj pa vidva mislita o slavi in uspehu?

PT: Kar prijetno je. Nepričakovano.

BH: Na to raje ne mislim. Čisto navadni fantje smo.

AK: Še nekaj je. Zadnje čase spoznavamo znane in slavne osebnosti in nekaj je očitno: prav vsi so čisto navadni ljudje. Le delajo nekaj, kar jim je prineslo nekaj pozornosti, uspeha in slave. Nekateri se zavedajo, da so še vedno navadni ljudje, nekateri pa to pozabijo in mislijo, da so nekaj posebnega. In ti so ponavadi bedaki.

Menda ste na prvem pravem koncertu igrali samo ženskam. Ali je to res?

AK: Deloma. V resnici so bile punce v večini. Nekaj naših prijateljic, sedem študentk umetnosti iz Glasgowa, je imelo razstavo del pod naslovom Girl Art. Všeč nam je bila zamisel, da igramo kot “boy bend” na razstavi ženske umetnosti. Igrali smo v eni sobi, razstava pa je bila v drugih prostorih. Takrat smo imeli vsega štiri pesmi in bili smo brez imena. Odigrali smo te štiri pesmi, in ker je publika hotela še, smo vse štiri pesmi odigrali še enkrat.

Za svojo glasbo pravite, da je to glasba, na katero punce plešejo. Ali se vam zdijo ženske pomemben element glasbenih scen, da jih poživljajo, da so scene brez žensk majhne in obrobne?

AK: Popolnoma prav imaš. Ko na glasbeni sceni prevladujejo moški in ko hodijo na koncerte predvsem moški, je scena prav dolgočasna. Ko pa glasbena scena postane dolgočasna, kmalu tudi odmre. Točno to se je pred časom dogajalo v Glasgowu. Šel si na koncert in tam so bili samo tipi, ponavadi tipi, ki so glasbo igrali z računalnikom, to so bili hudičevo dolgočasni koncerti. Nam je bila ta scena dolgočasna in rekli smo si, da bi bila najbolj čudna reč, če bi se prikazale punce, in še bolj, če bi začele plesati. To bi bila najbolj razburljiva reč, kar se nam lahko zgodi.

Omenili ste prijateljice, študentke umetnosti. Umetniške šole so imele močan vpliv na britansko glasbeno sceno.

AK: Mislim, da sta ti dve “sceni” vedno vplivali druga na drugo. V Glasgowu imamo veliko skupnost umetnikov in veliko skupnost glasbenikov, obe imata podoben odnos do življenja, gre za ustvarjalne ljudi, ki imajo nekoliko drugačen življenjski slog v primerjavi z drugimi – niso preobremenjeni z zaslužkom, bolj jih zanimata izražanje in ustvarjanje. Seveda vplivajo drug na drugega. Kar zadeva umetniške akademije, gre za kraj, primeren za izmenjavo zamisli, pogovore o idejah v normalnem jeziku, nepretenciozno, v vsakdanjem jeziku se debatirajo velike ideje, to je najboljše, kar lahko popularna glasba naredi. Bob, kaj praviš ti, ti si študent akademije?

BH: Naša likovna akademija je super, polna je ljudi, ki se sproščeno pogovarjajo o zamislih, to je krasen prostor, kjer se da preživeti tri, štiri leta in početi, kar želiš, iskati svoje življenjske usmeritve. Imamo različne oddelke, študenti hodijo k različnim predmetom. Prostori, kjer študenti umetniki delajo, studii so sicer ločeni, družabno življenje pa poteka za vse v treh ali štirih prostorih. Vsi se zbirajo v njih, glasbeniki, umetniki vseh vrst. Glasgow je za take reči zdravo mesto.

Časopis Guardian vas je aprila prosil, da uredite eno od njihovih prilog. Za kaj je sploh šlo in kaj ste izbrali?

PT: Prosili so nas, da uredimo kulturno prilogo G2. Izbrali smo umetnike, ki jih cenimo, npr. Davida Schrigleyja, umetnika iz Glasgowa, ki je naredil portret na naslovnici, potem je bil tu avtor Magnus Mills, ki je prispeval kratko zgodbo. Naročili smo prispevek na temo glasbene vzgoje v šolah, ki ga je pripravila Pascal Wyse, članek o grški rebetiki ...

AK: Ena od najlepših stvari, ki se nam dogaja s to skupino, je, da dobivamo številne priložnosti, ki jih v normalnih okoliščinah nikoli ne bi dobili. Počnemo celo stvari, ki jih kot skupina normalno ne bi počeli. To je tako, kot ko se ti izpolni posebna želja za Božič in lahko počneš, kar hočeš. Zame je bila tale priložnost z Guardianom popoln trip. Usedli smo se vsi štirje in se odločili za članke, ki bi jih sami radi kdaj brali v časopisu. Za objavo smo izbrali še fotografije Wolfganga Tillmana, Nick Kent je napisal članek o samouničevalskih nagonih glasbenikov, potem je bil objavljen članek o mitologiji rocka ... V bistvu smo se odločili za stvari, ki bi jih sami radi brali, celo naročili smo lahko, da jih napišejo! Odlično se je izšlo, drugi časopisi so se odzvali na našo prilogo in reči, o katerih so po našem izboru pisali.

Očitno ste v vaši družbi zelo priznani in tudi sami izkoristite vsako priložnost, ki se vam ponudi.

AK: Seveda, priložnosti nočemo zavreči, želimo jih izkoristiti, kar se da, in ob tem tudi uživati. To pa ne pomeni, da imamo glasbo za nekaj drugega, kot je. Kajti glasba je v bistvu pop, glasba, na katero plešejo, na katero požvižgujejo, dotakne se tistega preprostega dela človeka. To pa spet ne pomeni, da ne moremo razmišljati o drugih rečeh.

Močno ste povezani s socialnim okoljem, v katerem živite. Upate si na primer izjaviti, da s pobiranjem datotek s spleta ni nič narobe.

AK: Neodvisni smo, ni nas strah govoriti o rečeh točno tako, kot o njih razmišljamo, izraziti svoje mnenje. Danes se vse prepogostokrat predvsem uspešne skupine in glasbeniki bojijo izražati stališča, povedati, kaj si v resnici mislijo, če gre za odstopanje od tistega, kar ljudje od njih pričakujejo. Mi smo pripravljeni priznati, da nam downloadanje ne bo naredilo velike škode. Zakaj bi se bali o tem govoriti? Imamo neodvisen pristop, izdajamo pri neodvisni založbi, radi sami počnemo svoje stvari, sami poskrbimo za vso umetniško opremo, za naslovnice plošč, trudimo se sami snemati videospote. Mislim, da bi morale tako ravnati vse skupine. Če ti je res do tega, kar počneš, moraš biti vpleten v svojo podobo na vseh ravneh. Če pišeš glasbo, moraš biti povezan s prav vsem, kar je povezano s skupino, ne gre le za pisanje pesmi, ampak tudi za to, kako si videti na odru, kako igraš in vse drugo, kar gre zraven.

Za vas imava darilo iz Srbije. (Podariva jim piratsko kopijo njihovega prvenca.)

AK: Uau.

BH: Kaj je?

AK: Ohoho, to pa prepoznam. (smeh)

PT: A je bootleg?

Bootleg!

AK: Res? Ni šans! Uau! Je res? Poglej si to!

BH: Z naše spletne strani so tole pobrali.

AK: Sijajno, kaj naj rečem.

PT: Prvi, ki ga vidim. Ali je album objavljen v celoti?

Je.

AK: Kul.

PT: Vsa naša imena so zmešali.

BH: Ali so na zadnji strani napisali Domino?

AK: Ja, piše. Ko sem prej govoril o downloadanju, sem imel v mislih to, kako se odzivajo nanj v glasbeni industriji ZDA, Velike Britanije in v določeni meri tudi Evrope. Zakonodaja je povsem neuporabna. Kaznujejo otroke, ki pobirajo glasbo s spleta, še šolajoče se otroke tožijo in obsojajo na kazni po stotisoče dolarjev. To po našem ni prav, otroci s tako pridobljeno glasbo ne ustvarjajo nobenega dobička. Gre za enak princip, kot smo si pred desetimi leti s prijatelji izmenjevali in posojali glasbo ali kot smo naredili kompilacijsko kaseto za prijatelje. V tem ni nič slabega, s tem glasbo razpečuješ, ljudje slišijo novo glasbo, glasbo, ki je še ne poznajo. Zelo pogosto so nam ljudje rekli, da so našo glasbo najprej pobrali s spleta, potem pa so šele kupili album.

PT: Mogoče je vse to slabo za glasbeno industrijo, a nas se to ne tiče.

AK: Ob tem je treba povedati, da bi bilo nekaj vseeno treba narediti z neposrednimi krajami, kar je v določeni meri tale bootleg, ki sta nam ga podarila. V resnici ga je nekdo ukradel, proizvedel in zdaj z njim služi. Mislim, da je bistveno vprašanje, ali kdo služi denar na tvoj račun. V tem primeru nekdo služi na račun fantov z založbe Domino, kar po mojem ni prav.

Ker ste izdali album pri neodvisni založbi, se vašega albuma na legalnem trgu marsikje po svetu ne dobi.

AK: Treba je priznati, da v številnih državah nimamo distribucije. Ko sem bil v Črni Gori, sem na primer videl trgovine, v katerih so prodajali cedeje, polne MP3-jev, tako da se na eni zgoščenki znajde tudi po 6 albumov.

Vplivi britanske glasbe na vašo glasbo so precej očitni, kako je z drugimi vplivi?

AK: Seveda. Vplivi prihajajo od vsepovsod.

BH: Samo da je glasba dobra, pa nam je všeč.

Ali lahko navedete kakšna imena, skupine, ki ste jih radi poslušali v najstniških letih?

BH: Queens, Roxy Music, Talking Heads.

PT: Led Zeppelin, David Bowie.

AK: Precej sem poslušal punk, Buzzcocks, tudi ameriške skupine, kot so Minutemen, Dead Kennedys ...

BH: The Fall, The Smiths ...

AK: Rad poslušam tudi blues, zelo mi je všeč Howlin' Wolf, tudi Bo Diddley, rad imam dance in rap, pa reggae, všeč so mi Skatelites in Lee Scratch Perry, poslušam mnogo različne glasbe, tudi grško glasbo, Nick veliko posluša nemško glasbo ... Kot pravi Bob, sta samo dve vrsti glasbe – dobra in slaba. Vseeno nam je, od kod prihaja. Poslušamo različno glasbo in pobiramo vplive, od koder se le da. Nekateri vplivi niso neposredni, npr. Bob Dylan in Leonard Cohen, njun slog v liriki ima vpliv, čeprav ga njuna glasba niti nima.

Kako gledate na ponovna združevanja skupin, recimo Pixies, zdi se, da se zvok osemdesetih let vrača.

AK: Verjetno res. Ponovna združevanja me kot taka ne ganejo, ponavadi je najbolje, da skupina, ki je razpadla, tudi ostane razpadla. Vendar pa slišim, da Pixies zvenijo res dobro in da so imeli nekaj odličnih koncertov. Igrali bomo z njimi in veselim se, da jih bomo spet videli igrati. Kar pa zadeva glasbo iz osemdesetih let, moram reči, da se mi ne zdi, da imamo tudi mi zvok, ki bi bil podoben tistemu iz osemdesetih let. Na nas vpliva glasbena zgodovina zadnjih 50 let, če ne še daljša, vse od beat skupin iz šestdesetih let do The Smiths, Buzzcocks, Pope in Howlina Wolfa, vse te različne smeri združujemo in jim dajemo nov zvok.

Ko ste začenjali, naj bi bilo na nekem vašem koncertu kar 40 predstavnikov različnih založb. Kako je bilo takrat, kako ste se počutili?

AK: Bedasto in smešno se nam je zdelo. Igrali smo koncert in za začetek je bilo tam 40 ljudi z različnih založb in podjetij, eden od njih je v zrak proti odru molil mobilni telefon, tako da je lahko njegov šef na drugi strani slišal, kako zvenimo. Tega nismo dojemali drugače kot smešnico. Odločitev glede založbe smo sprejeli na podlagi tega, kakšni so ljudje, ki so tam zaposleni. Če smo se na primer kdaj srečali z idiotom, se enostavno z njim nismo nikoli več pogovarjali. Imeli smo srečo, saj smo spoznali tudi nekaj ljudi, ki so res prijetni, zlasti Lawrence z založbe Domino, prizemljen in zanesenjaški tip, ki ima rad glasbo in zanjo živi. Želimo si sodelovanja s prav takimi ljudmi.

Ali je bil tudi on na tistem koncertu?

AK: Bil. Toda spoznali smo se že prej. Takrat smo se z njim srečali že drugič ali tretjič.

PT: Imamo ga za prijatelja, dobro se počutimo z njim.

AK: Pomembno je bilo to, da smo bili v pogovorih mi tisti, ki so postavljali pogoje, nismo prosjačili: “Prosimo, sklenite pogodbo z nami.” Bilo je bolj: “Če si želite, nas lahko imate.” Če smo vam všeč, OK, če ne, to ni naš problem.

Kakšen se vam zdi britanski glasbeni tisk? Čutiti je, da daje velik poudarek domači glasbi.

AK: Trenutno je britanski tisk zelo navdušen nad številnimi novimi skupinami, ki se pojavljajo v Veliki Britaniji. Gre za kombinacijo dveh stvari: po eni strani je to posledica, ker večina glasbe zadnja leta prihaja iz ZDA in je dolgočasna – saj obstajajo skupine, kot so Interpol, Strokes, White Stripes in drugi, govorim bolj o dolgočasni nu metal sceni –, po drugi pa se je kot reakcija v Veliki Britaniji pojavilo veliko res dobrih skupin, to je navdušilo tudi medije. Namenjajo nam veliko pozornosti, ampak zakaj nam je ne bi?

Kako pokrivajo škotsko sceno? Vi verjetno spremljate dogajanje.

AK: Škotska je daleč, no, Glasgow je kar daleč od Londona, zato veliko reči zamudijo, saj se dogaja ogromno res zanimivih reči.

BH: Ko se pojavijo dobre skupine, jih sprejmejo tudi mediji. Kar nekaj dobrih skupin imamo v Glasgowu: Mogwai, Arab's Trap, J sound, Joseph K ... Tiste, ki so dobri, cenijo.

PT: Ne vem, če o Joseph K veliko pišejo, so pa vplivni.

Za konec bi vas vprašala še o vaših načrtih. Menda že pripravljate drugi album?

AK: Seveda, ravnokar ga ustvarjamo.

BH: Nove pesmi delamo na tonskih vajah.

AK: Realistično lahko nov album napovemo za zgodaj prihodnje leto, to bi bilo idealno. Prej ne bo šlo, čeprav bi radi videli, da bi izšel prej. Trenutno zelo veliko igramo.

BIGor in Viva