Letnik: 2004 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Tina Lenasi in Jure Pirš

Mudhoney

Če boste dovolj dolgo viseli na sceni, boste postali legende!

Skladiščnik, vrtnar, varuška in medicinski brat, ki je zamenjal tesarja, se v novih življenjskih vlogah očitno odlično znajdejo. Vsaj tako je bilo soditi po pogovoru z Markom Armom in Stevom Turnerjem, ki smo ga naredili pred njihovim zadnjim koncertom letošnje evropske turneje konec maja v Londonu.

Nastopili so na še vročem odru, kakršnega so jim prejšnji večer zapustili odlični Fantômas, in nestrpno smo čakali na to, kako se bodo odrezali seattelski veterani in zastavonoše nekoč razvpite in tako zelo “in”, sedaj pa pozabljene in pokopane grunge scene. In vsekakor je bilo vredno počakati ! Čeprav so si že zdavnaj postrigli čupe in pokrpali hlače ter vmes postali očetje, so Mudhoney na odru boljši kot kadarkoli. V razprodani dvorani Astoria so zavrteli čas nazaj za 10 let ter skupaj s Country Teasers in Holly Golightly navdušili prisotne. (Glej Musko, št. 11/98.)

Kako to, da imate letos v Evropi samo tri koncerte?

MA: Ne moremo biti veliko zdoma, ker je Dan varuška. Njegova žena je zaposlena in tako mora on med tednom paziti na otroka. Zato navadno igramo čez vikende.

ST: Guy je polno zaposlen kot medicinski brat, zato tudi on ne more hoditi veliko po koncertih. V bistvu imamo vsi službe in opravke …

Povezane z glasbo?

MA: Ne, sploh ne.

Po 15 letih torej še vedno igrate za konec tedna?

MA: No, ni “še vedno”. Včasih smo bili stalno po turnejah, potem pa smo malo ustavili vse skupaj in se ustalili z družinami.

ST: Dolgo časa smo živeli od glasbe, nato smo zmanjšali tempo.

In kaj torej počneta za preživetje?

MA: Jaz sem skladiščnik.

ST: Vrtnar.

Zafrkavata! Ampak saj ste prodali pol milijona plošč!

MA+ST: Ne, ne toliko.

Ali ni bila samo Piece of Cake prodana v nakladi več kot 200 tisoč izvodov?

MA: Mogoče po vsem svetu, do sedaj. Ob izidu je bila prodana v približno 150 tisoč izvodih.

ST: Od prodaje plošč se ne zasluži veliko denarja, razen če jih ne prodajaš v milijonih. Dobro smo zaslužili od turnej. Pa tudi filmsko glasbo smo delali nekaj časa.

Današnji koncert je razprodan, prišlo bo več kot 1500 ljudi. Kar dobro, kajne ?

MA: Ja, super. Ampak če bi igrali tukaj vsak mesec, gotovo ne bi bilo tako.

ST: To je največji koncert, kar smo jih imeli tukaj v dolgih letih. Igrali smo leta 1998 in nismo razprodali niti kluba Garage – sprejme približno 500 obiskovalcev. Lani smo igrali v Electric Ballroom pred približno tisoč ljudmi.

Pa vas moti, ko igrate v manjših klubih?

MA+ST: Ne.

MA: V bistvu smo imeli nekaj najboljših koncertov prav v majhnih klubih. V Seattlu je na primer klub z imenom The Sunset, kamor gre vsega skupaj 150 ljudi. Tam zares uživamo na odru!

V Sloveniji imamo majhne klube. Lahko bi prišli na kakšen koncert! In vaš prijatelj Chris Eckman (The Walkabouts) živi v Sloveniji.

MA: Res? Včasih naletimo na Carlo (The Walkabouts), ampak Chrisa pa zares že dolgo nisem videl.

Zato ker živi v Sloveniji.

MA: Ja, seveda. (smeh)

Sploh vesta, kje leži Slovenija?

MA: Ja, tam nekje. (smeh) Moj zemljevid vzhodne Evrope ni najboljši.

Niste nikoli igrali v vzhodni Evropi?

MA+ST: Ne, nikoli nismo bili povabljeni.

MA: Tudi v obdobju, ko smo veliko koncertirali, nismo imeli dolgih turnej. Najdaljša je trajala devet tednov, to je bila prav prva evropska turneja. Takrat smo imeli vsega skupaj dvanajst komadov. Igrati istih dvanajst komadov vsak večer devet tednov … Takrat smo se odločili, da ne bomo nikoli več hodili na tako dolge turneje. Običajno smo potem prišli sem za tri tedne.

Brali smo, da ste imeli pred kratkim nekaj koncertov z Melvinsi?

MA: Ja, tri koncerte. Tisti v mestu Olympia je bil poseben, ker je bil na isti dan kot njihov prvi pred dvajsetimi leti.

Še vedno uživate na odru tako, kot ste pred desetimi leti?

MA: Jaz osebno verjetno zdaj še bolj. Pred desetimi leti smo začeli vse skupaj jemati, kot da nam je dano. Veliko smo bili po turnejah in zelo pogosto smo igrali. Sedaj je drugače: pač igramo, gremo v Barcelono, potem v Fredrikstad, v London, kjer so ljudje, ki so prileteli iz Slovenije, da bi nas videli. To je super.

Kakšni pa so vaši pogoji, da pridete?

ST: Dve iz Spice Girls morata biti prisotni. (smeh)

MA: Prvi pogoj je to, da smo za določeni termin vsi prosti. In to pomeni vsi. Za ta konec tedna v Barceloni smo se dogovorili že zelo dolgo nazaj. Pokriti moramo stroške potovanja, nastanitve, hrane in podobno. Seveda Danu vedno koristi, če njegova žena ve, da bo tudi kaj zaslužil.

ST: Če prinese domov hrano na mizo, potem ima dovoljenje za konec tedna. Sicer ne! (smeh)

MA: Oba festivala, na katerih smo igrali, sta nam kar dobro plačala, zato smo lahko prišli igrat tudi sem.

ST: Tudi naporno je. Precej smo utrujeni, sploh ne spimo.

MA: Hotelov niti ne vidimo. Prvo noč smo spali tri, včeraj pa pet ur.

To je punkrockovsko življenje, ki ste ga izbrali pred petnajstimi leti! (smeh)

MA+ST: Ja, res. To smo izbrali.

Torej se nehajta pritoževati. (smeh)

MA: Saj se ne, sploh ne!

ST: Ampak vseeno bi bil raje na dvotedenski turneji s kakšnim dnevom odmora vmes, kot pa na tej trodnevni.

Kakšen pa je odziv publike. Enak kot prej?

MA: Zdi se mi, da kar v redu.

ST: Mislim, da bo danes, glede na mularijo z majicami Nirvane zunaj, kar dobro …

Omenil si Nirvano, ampak če nočeta govoriti o tem …

ST: Ne, ne, ni problema. Mislim, da je današnji koncert večji tudi zaradi desete obletnice Cobainove smrti. Vsak jebeni časopis je imel članek v zvezi s tem in verjetno bo tudi na račun tega danes prišlo nekaj radovednežev.

MA: Seveda nihče od nas ni govoril z novinarji ob obletnici ...

Zdi se mi, da so se mediji kar spomnili na vas ob obletnici Cobainove smrti. Videl sem vas celo na naši nacionalni televiziji v nekem dokumentarcu, ko ste govorili o njem.

ST: Prekleto, to oddajo očitno ponavljajo ves čas.

MA: Te izjave sva dala, še preden sva se zavedala, da se bliža obletnica.

ST: Pred nekaj meseci sem opozoril Marka, da moramo biti bolj pazljivi, s kom delamo intervjuje in kakšne izjave dajemo. Lani sem izdal samostojno ploščo in kar naenkrat začel dobivati precej več prošenj za intervjuje kot običajno. Večina jih je bila malce hinavskih – govoriti so hoteli samo o Cobainu. Potem sem rekel svojemu agentu, da imam tega dovolj.

Kakšna glasbena scena se je odvijala v Seattlu pred grunge evforijo?

ST: Punk rock.

MA: The Walkabouts so precej igrali …

ST: Ko smo z Mudhoney začeli leta 1988, smo prišli s hardcorovske punkovske scene, ampak eden od bandov, s katerimi smo se radi identificirali, so bili The Walkabouts. Na začetku smo kar precej igrali skupaj z njimi. V bistvu smo bili samo glasnejša, hrupnejša različica hipijevskega rocka. Oni so bili bolj miroljubni hipiji. (smeh)

Kaj si mislita o Country Teasers?

MA: Obožujem Country Teasers.

Ali ste jih izbrali sami?

MA: Ja, za danes smo prosili za Country Teasers in Holly Golightly. Ampak pretekla dva dneva smo igrali na festivalih in nismo imeli nobene besede pri izbiri bandov. Ker vsekakor ne bi izbral The Pixies.

Ja, verjetno so The Pixies izbrali vas …

MA: Ne, mislim, da ne. Menim, da niti ne vedo, kdo smo mi.

Ali ste se z njimi sprli ali kaj podobnega?

MA: Ne, ne. Preprosto dvomim, da nas sploh poznajo.

Lahko kaj več povesta o The Pixies?

ST: Zelo dobro igrajo svoje komade.

In kaj mislita o njihovem povratku?

MA: Meni je vseeno, kaj počnejo.

ST: Kul je bilo videti koncert in kako so videti sedaj. Vedo, kaj počnejo.

MA: Ja, vedo, kaj počnejo.

Tukajle čutim malce ironije …

MA: Ne, nočem biti ironičen. Pač niso eden od mojih najljubših bandov. Njihova glasba je čisto v redu, ampak jaz jih ne poslušam.

Ali si upate piti s Country Teasers?

ST: Ne, tukaj pa so prepuščeni sebi.

MA: Mogoče naša ritem sekcija. Upam, da Dan ne bo tekmoval z njimi pred našim nastopom. (smeh)

V Ljubljani je pevec spil steklenico viskija, potem pa koncert končal na tleh pod odrom med publiko …

MA: Ja, poznam to. Videl sem, kako je to izvedel dvakrat v Seattlu.

ST: Ampak noro postane, ko začne to početi Holly. Ko ona spije steklenico viskija na odru, postane zares divja. (smeh)

The Country Teasers so bili definitivno najbolj pijan band, kar sem jih kdaj videl v živo na odru. Pa sem bil na nekaj koncertih Shana McGowana …

ST: Tudi jaz sem ga videl nekajkrat. Celo bolj kot Shane mi je ostal v spominu njegov utrgani igralec banja. Bil sem za odrom in gledal, kaj počne, na lastne oči, tako da vem, da je šlo za vodko. Tip je odprl novo steklenico in si natočil dva zvrhana pollitrska kozarca. Brez ledu ali vode, brez česarkoli. Potem si je to odnesel na oder in med koncertom mirno spil.

MA: Vsi so verjetno mislili, da pije vodo.

ST: In tip je bil čisto v redu. Ni se motil, sploh ga ni oviralo pri igranju. (smeh)

Verjetno bi ga motilo, če ne bi spil tistega litra. Kako pa kaj vaše tovrstne izkušnje?

MA: Odvisno, s katerega vidika misliš. (smeh)

Z vašega, seveda. Pozabi občinstvo! (smeh)

ST: Včasih, ko si pijan, si najpametnejši, najlepši človek na svetu.

Ja, poznamo ta občutek. In Holly Golightly?

ST: Je na eni od plošč White Stripes. Pripada krogu ljudi okoli Billyja Childisha.

MA: Plošče izdaja že celo vrsto let.

Ali ste jo tokrat prvič povabili, naj igra z vami?

ST: Enkrat prej se nam je že pridružila na odru. Na eni svojih prvih plošč je naredila priredbo našega komada.

Katera pa je najboljša predskupina, kar ste jo imeli do sedaj?

ST: Do sedaj smo imeli vedno srečo v Londonu. Videli smo Billyja Childisha and the Headcoats.

80 izdanih plošč?

ST: Zdaj že čez 100. Ampak malo je upočasnil tempo. Sedaj izda samo še eno ploščo na leto. Zares počasi! (smeh)

MA: Izgubil je žar! (smeh)

In kakšen bo današnji koncert? Boste igrali v glavnem novejše stvari ali bo mešano s starimi?

MA+ST: Mešano.

MA: Nočemo moriti ljudi z najnovejšimi komadi, hkrati pa ne mislimo dolgočasiti sebe s preigravanjem starih.

ST: Dobra mešanica bo. Menjavamo tudi vrstni red starih komadov, tako da ne igramo vedno istih zadev vsak večer. Najbolj razvpite navadno igramo. Tiste, ki so izšli na malih ploščah.

Ali mularija zunaj z majicami Nirvane pozna samo Touch Me I’m Sick ali …?

ST: Včeraj je bilo na Norveškem kar čudno, ker so ljudje poznali zadnjo ploščo. Tisti v prvih vrstah so celo peli skupaj z nami, to me je zares presenetilo. To se ne dogaja prav pogosto.

MA: Ja, res. Poleg tega je bil koncert v precej majhnem kraju, kakšno uro oddaljenem od Osla. Vse skupaj sploh ni bila neka velika stvar.

Ali ste v Barceloni igrali pred veliko ljudmi?

MA+ST: Ja, ker so bili The Pixies zvezde večera.

ST: In Wilco. Oni so bili super in o njih lahko povem samo dobre stvari. Ne vem, zakaj tega ne morem za Pixies. Saj ne, da jih ne bi maral …

In kaj ti je tako všeč pri Wilco?

ST: Zelo so mi všeč pesmi same, všeč mi je njihova odtrganost. Spominjajo me na The Flaming Lips. Čudni, utrgani, hrupni zvoki … In mislim, da pišejo zares dobra besedila.

Kaj poslušata zadnje čase?

MA: Hawkwind, Can. (smeh)

Torej starejše zadeve?

MA: Ja, pogosteje. Občasno tudi kaj novega. Pred kratkim sem šel na koncert The Pronus. Hrupen band iz Detroita, spominja na The Wolfies, The Gories. Kar v redu.

ST: Precej radoveden sem in komaj čakam na novo ploščo Jessie Sykes and The Sweat Hereafter. Ona je iz Seattla in ravno je tukaj končala enomesečno turnejo. Sicer pa zadnje čase ne poslušam veliko punk rocka. The Spits iz Seattla so najboljši punk band na svetu. Nihče ni boljši od The Spits!

MA: Všeč mi je večina stvari, ki izide pri založbi In the Red. Ampak to je očitno, ker je Larry naš prijatelj in nam pošilja plošče. (smeh)

Kako je kaj s slavno seattelsko grunge sceno? Ali sploh še obstaja?

ST: Ja, ljudje še vedno igrajo. Vsi stari bandi pa so prenehali, razen nas. Sicer pa je v Seattlu odlična scena, ampak vedno je bilo tako. Tudi pred grungeom je bilo tukaj vedno veliko dobrih bandov. Osebno niti nisem maral teh grunge bandov. Nirvana so bili super, všeč mi je, kar počnemo mi, potem pa se seznam konča. (smeh) Takrat sem poslušal tudi bolj pop skupine. Lahko bi rekel, da so Flop ena od mojih najljubših seattelskih skupin.

MA: Flop so bili super, ampak so žal flopnili. (smeh)

ST: Pa The Fall-Outs, čeprav sem tukaj pristranski, nekaj časa sem bil namreč njihov član. Mislim, da se je v Seattlu zadnje čase spet pojavilo nekaj dobrih bandov. A-Frames so super.

MA: Ja.

ST: In The Intelligence, to je frakcija A-Frames. Pa The Dipers, še ena frakcija A-Frames. Tudi oni so dobri. Vsakih nekaj let pridejo novi bandi. Vznemirljivo je bilo, ko so začeli The Murder City Devils. Oni so mi bili zares všeč.

Igrali so v Ljubljani, ampak name niso naredili kakšnega strašnega vtisa. Mogoče zato, ker so igrali z Zeke, ki so bili res super!

ST: Zeke so nori, res utrgani! To je skupina, ki se je je treba bati. Všeč mi je, kar počnejo. Neka čudna mešanica vsega, poleg tega mi je všeč vokal. (smeh)

Vreščanje, kričanje …

ST: Ja, ampak zelo uglašeno vreščanje. (smeh)

Sodelovali ste tudi z Nebulo ...

MA: Zapel sem en komad. Samo na plošči.

ST: Všeč mi je tudi nekaj stvari skupine Queens of the Stone Age. Po svoje so pobrateni s seattelsko sceno.

MA: Josh Homme je živel nekaj časa v Seattlu, tudi John McBane je bil v zasedbi. Sploh mi je bila všeč njihova zgodnja “verzija”: Mike Johnson, John McBane, Matt Cameron na bobnih ter Josh Fireball.

Kaj pa počne Matt Lukin (originalni basist, ki so ga pred nekaj leti zamenjali)?

MA: On je pa tesar.

Torej tudi on ne počne nič v zvezi z glasbo?

MA+ST: Ne.

ST: Band je zapustil, ker preprosto ni hotel več igrati. Niti poslušal ni več glasbe, izgubil je vsakršno zanimanje za vse skupaj. Iztrošil se je.

MA: Njegovo srce ni bilo več pri stvari.

Potem je verjetno res bolje, da je odnehal.

ST: Seveda, nihče ne bi smel igrati, če si tega ne želi.

MA: To je zadnja stvar, ki bi jo potem počel. Ampak tudi v skladišču ne bi smel delati, če si tega res ne želiš! (smeh)

Ali je velika razlika, odkar ga je zamenjal Guy Maddison?

MA: Ja, Guy ima zelo različen pristop do igranja basa.

ST: Ampak poznamo se že dolgo. Spoznali smo se leta 1988 …

MA: … ko so Lubricated Goat prvič prišli v Seattle.

ST: In Mark je z Guyjem tudi že igral skupaj v bandu (Bloodloss).

MA: Zadnji dve leti, ko se je Matt čedalje bolj oddaljeval od banda, sem večkrat pomislil, da bi bilo v redu, če bi namesto njega z nami igral Guy.

Ali Guy Maddison sedaj živi v Seattlu?

MA: Ja, tudi Martin – bobnar Bloodloss. Dela v istem skladišču kot jaz.

Pa ste takrat razmišljali o tem, da bi Mudhoney preprosto razpustili?

ST: Ja, o tem smo razmišljali. Vedno smo namreč trdili, da se člani ne bomo menjavali.

MA: Ampak seveda smo lagali. (smeh)

Razšli ste se kot prijatelji?

MA: Ja.

ST: Dan se je kar težko sprijaznil z dejstvom, da je Matt odnehal.

MA: Matt ni želel, da bi nehali zaradi njega.

ST: Ko je odšel, nas je vzpodbujal, naj nadaljujemo. Bal se je, da bi on postal grešni kozel, če bi nehali. (smeh)

Ali je njegova naveličanost nad glasbo vplivala tudi na celotno počutje v bandu?

MA+ST: Ja.

ST: Ampak po svoje smo medtem, ko je on izgubljal zanimanje, drugi čedalje bolj spet uživali v igranju. Verjetno zato, ker smo se sredi devetdesetih let vsega skupaj že precej naveličali in postali malo zagrenjeni.

MA: Stvari smo začeli jemati kot dane, nismo se več trudili.

ST: In postajalo je čedalje bolj nevzdržno. Mattu se čedalje bolj ni dalo igrati, drugi pa smo bili polni energije.

Torej vas je vsa njegova negativna energija samo okrepila? (smeh)

MA: Takrat smo posneli Tomorrow Hit Today, za katero mislim, da je res dobra plošča.

Spominjam se, da sem enkrat v tem obdobju bral, da ste imeli v Ameriki na promocijski turneji za Tomorrow Hit Today včasih samo po 30 ljudi na koncertih. Zares nisem mogel verjeti. Bili smo namreč v Nemčiji na koncertu, ko ste promovirali Piece of Cake, in mislim, da je prišlo takrat 2000 ljudi!

ST: Tista evropska turneja iz leta 1995 je bila čisto zanič. Nočem se spet vračati nazaj h Cobainu, ampak po njegovi smrti se je okoli celotne seattelske scene naredilo neko precej negativno ozračje. Ves svet je imel vrh glave Seattla. In nova generacija je dobila svojo vrsto punk rocka: Green Day, Offspring, založbo Epitaph.

MA: Vesele, poskočne pesmi.

ST: Znašli smo se zunaj scene, ki jo je poslušala nova generacija. Res je tudi, da starost niti ni tako pomembna: kdorkoli posluša Offspring in Green Day, gotovo ne posluša nas. (smeh)

MA: Pa ne samo Offspring in Green Day, ampak tudi bolj “emo” stvari, kot Sunny Day Real Estate. Tudi njihovi privrženci nas ne jebejo. (smeh)

ST: Enkrat mi je Lemmy (Motorhead) rekel: “Če boste dovolj dolgo viseli na sceni, boste postali legende!” (smeh)

Natančno to počne on sam. (smeh)

ST: Ja, to počne on in nagovarja nas, naj mi počnemo isto.

Kdaj ste imeli največjo ustvarjalno krizo? Ali ste jo sploh imeli?

ST: Niti ni bila ustvarjalna kriza. Ko je Matt nehal, je bilo jasno: ljudje ne prihajajo več na koncerte, od glasbe ne moremo živeti, vsi smo si morali najti običajne službe. Z Mudhoney smo naredili enoletni premor in takrat sva midva naredila ploščo z Monkey Wrench. Ni se nam zdelo smiselno, da bi spreminjali ime banda ali kaj podobnega.

Zdi se neumno, da bi trije od štirih članov igrali pod drugim imenom. To bi bili še vedno Mudhoney.

ST: Mark, Dan in jaz smo potem začeli preigravati stare komade Sonics, s kolegi iz Seattla, na primer s Scottom McCoyem. Kar naenkrat se mi je posvetilo, da v bistvu igramo precej več kot prejšnja leta in za to sploh nismo plačani. Bilo je čudno: kar naenkrat smo spet veliko igrali in bili nabiti z glasbo, ustvarjalnostjo. Vsa druga sranja so bila nepomembna, hoteli smo se samo dobro imeti.

MA: Že ko smo začeli z Mudhoney, nismo imeli nobenih ambicij postati skupina, ki bi nizala uspešnice, ki bi jih vrteli po radiu, in postala slavna. O teh zadevah sploh nismo razmišljali, bile so povsem izven našega dojemanja. Dobro smo poznali dotedanjo zgodovino rock’n’rolla, poznali smo naše najljubše skupine in videli smo, kako daleč jim je uspelo priti.

ST: Nikamor. (smeh)

MA: In to nas je očitno privlačilo, pa nimam pojma, zakaj.

ST: Ja, bili smo obsojeni na neuspeh. (smeh)

V bistvu ste postali znani, ko so vas Sonic Youth vzeli s seboj na turnejo?

MA: Sonic Youth so nam zares veliko pomagali.

ST: Oni so vsem pomagali, tudi na primer Dinosaur Jr. Če so leta 1988 za neki band rekli, da je kul, so se s tem takoj vsi strinjali.

Mislim, da je podobno še danes …

ST: Ja, mislim, da zato, ker jih nova glasba resnično zanima. Radi so na tekočem z vsem, kar se trenutno dogaja, skušajo razumeti nove trende. Meni osebno je za to precej vseeno. Pa Marku tudi, mi nismo tip banda, ki bi pomagal drugim. (smeh)

MA: Razen mogoče The Country Teasers. (smeh)

Če si že sami ne morejo pomagati …

Kaj pa se dogaja z Bloodloss, so še vedno skupaj?

MA: Ne. V bistvu smo mi …

ST: ... ukradli njihovega basista.

MA: Ja, bolj ali manj so dokončno razpadli. Kitarist Ren in saksofonist sta imela precej težav zaradi mamil. Ko smo bili nazadnje v studiu, je Rena do konca zlomilo. Potem je odšel v LA na program za odvajanje in nekaj časa tam tudi živel, nato se je preselil v New York. Ko smo bili tam lani decembra, je praktično živel na cesti. Odpovedovale so mu ledvice, jetra ... Zbrali smo dovolj denarja, da smo ga posadili na letalo in ga poslali domov v Avstralijo k očetu, kjer sedaj živi. Upam, da se bo pobral, ampak žal se mi zdi, da je že malce prepozno.

Kako pa kaj Monkey Wrench?

ST: Prav pred kratkim smo končali precej novega materiala. Nova plošča je narejena približno 80-odstotno.

MA: V glavnem je končana. Dokončali in izdali bi jo lahko kar hitro, vendar sem zaseden večino poletja.

ST: Ker – kaj bo Mark počel to poletje?

MA: Na turnejo grem z MC5.

In ti boš pevec?

MA: Aha.

ST: Tudi Evan Dando bo zapel nekaj komadov.

MA: Načrtujemo torej dokončanje plošče Monkey Wrench, pripravljamo pa tudi novo ploščo Mudhoney.

Snemate novo ploščo? Potem pa zares niste popolnoma prosojni! (Naslov zadnje plošče je Since We Became Translucent – odkar smo postali prosojni.)

ST: Ne, ne še čisto. (smeh)

MA: Ne, ne. Smo prosojni, sedaj smo duhovi in preganjamo zaklete gradove. (smeh)

Kaj pa kakšna turneja z Monkey Wrench?

MA: Ista zgodba kot turneje z Mudhoney.

ST: V bistvu je z Monkey Wrench še bolj zapleteno. Tim Kerr bi sicer še lahko hodil na turneje, vendar je povsem zaposlen s produciranjem glasbe raznim skupinam in s podobnimi stvarmi.

MA: Polno zaposlen je tudi na teksaški univerzi.

ST: In sedaj je padel v umetnost, slikanje …

Tim Kerr je slikar? (smeh)

ST: Ja, sedaj je. Povsem je padel notri, slika umetniške ikone.

MA: V stilu Hounda Doga Taylorja in Bobbyja Seala.

MA+ST: In Tom ima dva otroka, Martin je pravkar dobil otroka.

ST: Tudi jaz bom novembra postal oče.

Ali ste že gledali film Mudhoney?

ST: Ja, ampak šele potem, ko smo že imeli band.

Ti je bil všeč?

M: Ja, dober je!

Ali ste imeli kaj težav z Russom Meyerjem? (Režiser filma Mudhoney, znan kot totalni “control-freak” nad avtorskimi pravicami svojih filmov.)

MA: V nekem intervjuju so ga vprašali, če je že slišal za nas, in rekel je, da ni. Ni se mi zdelo, da ima kakšne težave s tem.

Imate torej njegov blagoslov (smeh) ...

MA: Ni noben blagoslov, verjetno mu je vseeno. (smeh)

ST: Imamo srečo, da je to eden njegovih boljših filmov.

MA: Ali si predstavljaš, da bi se imenovali Up!?

Ali pa Supervixens.

ST: Ja, Supervixens je tudi dober.

Saj v bistvu so vsi isti: veliki joški …

MA: Neeee! (smeh)

ST: Laurna, ta tudi ni slab.

MA: Ampak Mudhoney je boljši.

ST: Meni je najljubši njegov prvenec – The Immoral Mr. Tease. Govori o tipu, ki si ne more pomagati: ko hodi naokoli in gleda ženske, jih vidi oblečene samo v spodnje perilo.

Njegovi filmi so res v redu.

MA: Ja, in lik nacista Martina Bormanna, ki se pojavi v približno petih. Totalno odtrgano!

Vam je bil všeč film Judgment Night?

MA: Ne, obupen film. Spominjam se, da smo bili na turneji z Nirvano, ko je prišel v kinodvorane. Nekega večera smo bili prosti in smo odšli v kino. Ko smo naslednjega dne prišli v klub, kjer smo igrali, so nam povedali, da so prejšnji večer na odru nastopili Cypress Hill. Mi pa smo gledali tisti neumni film …

ST: Enkrat smo igrali s Cypress Hill. To je dobra zgodba!

MA: Kar ne morem verjeti, da smo včasih igrali pred peščico ljudi, kot na primer leta 1998. Ko je bila grunge scena na vrhuncu, so nas dali enkrat celo na oder skupaj s Cypress Hill in Run DMC. Igrali smo pred Cypress Hill in za Run DMC. Res je bilo čudno. Čim je Danny, naš tehnik, začel uglaševati bobne in kitare, so ljudje začeli žvižgati. Še preden so nas sploh videli, so nas zasovražili! (smeh) Pozdravit sem šel Cypress Hill ter naredil dim jointa, ki je krožil okoli. Bil sem tako zadet, kot še nikoli prej v življenju. En sam dim te ubijalske trave! Potem se je bilo treba soočiti z razjarjeno množico, jaz pa sem bil ves zadet in paranoičen. (smeh) Zelo čuden koncert, ampak nekako mi je uspelo najti samega sebe in se upreti. (smeh)

ST: Takrat smo se odločili, da se ne bomo več pustili zvabiti na rap koncerte!

Kako pa je sedaj v Ameriki pod Bushem?

MA: Sedaj je bolje, kot je bilo pred vojno. Če je takrat kdorkoli rekel kaj proti vojni, se je razburilo 70 odstotkov ljudi. Sedaj pa je veliko ljudi dojelo, da je bilo vse skupaj eno veliko sranje, neumna napaka. Upam, da ga po letošnjem novembru ne bo več.

ST: Jaz tudi.

Ali se vam je vsakdanje življenje kaj spremenilo? Rdeči, oranžni alarmi in tako naprej …

MA: Ne, meni osebno niti ne. Res pa je, da sem sedaj precej bolj besen. Huje je, kot je bilo pod Reaganom, huje kot pod Bushem starejšim. Kolikor razumem starejše ljudi, je celo huje, kot je bilo v Nixonovih časih. Ali sta mogoče gledala film The Fog of War? Dokumentarec Errola Morrisa, fantastičen film o Robertu MacNamari. To je tip, ki je odgovoren za vietnamsko vojno, sodeloval je tudi že pri bombardiranju Tokia. Ne obžaluje prav ničesar …

Ali se bosta torej udeležila volitev?

MA: Ja, seveda. Edina dobra stvar, povezana z Bushem, je to, da bo mogoče punk rock spet postal bolj jezen. Zato bom volil zanj! (smeh)

Nekaj podobnega je menda rekel tudi Al Jorgenson iz Ministry. Ko so v beli hiši republikanci, so njihove plošče boljše, ker so tako besni. Ko je vladal Clinton, so bili čisto zanič.

MA: Mogoče je še kakšen drug razlog, da so bili Ministry zanič: ogromne količine mamil …

Kako to, da nimate uradne spletne strani?

MA: Nimam pojma o računalnikih. Zato tudi delam v skladišču. (smeh) Samo leni smo.

Torej vam je popolnoma nepomembno?

MA: Ja, očitno res ni neka velika prioriteta.

Kaj pa si mislita o tem, da ljudje prek interneta zastonj prenašajo vašo glasbo?

MA: Ni problema. Nismo band, ki bi ga vrteli po radiu, in po svoje je to zame podobno, kot da bi te vrteli po radiu. Kako naj drugače ljudje slišijo za nas?

Tina Lenasi in Jure Pirš