Letnik: 2004 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: TC Lejla Bin Nur

Orchestre National de Barbes

Gnaua s condomblejem, alaui z rockom

Ko sem v začetku avgusta sedela za mizo v zaodrju svetovnoglasbenih ozemelj Festivala Sziget v Budimpešti na Madžarskem in čakala na intervju z Narodnim orkestrom z Barbesa, sem se spraševala, le kam bodo vsi posedli. No, v resnici nisem pričakovala celega ducata, a upala sem, da se bodo razgovorili vsaj trije, štirje. Na koncu se mi je pridružil le pevec in tolkalec Kamel Tenfiche, eden od ustanovnih članov zasedbe.

Predzgodba sega v 80. leta, ko so ustanovni člani povečini že igrali po številnih in žanrsko pisanih zasedbah v domačih magrebskih deželah in v Franciji; denimo Youcef Boukella je igral doma v T 34, eni prvih alžirskih rockovskih skupin, nato v Franciji s Chebom Mamijem in Takfarinasom, v jazzovsko podzemlje ga je uvedel Safy Boutella; Larbi Dida, ki dandanes ne igra več v orkestru, je bil pevec legendarne rairockovske skupine Raina rai. Glasbeniki, ki so se pogosto srečevali na nastopih in v studiih ter imeli tudi samostojne glasbene kariere, so leta 1995 sklenili, da se združijo v zasedbo, ki so jo po starejših virih “v trenutku neprištevnosti poimenovali po zgledu velikih jazzovskih nacionalnih orkestrov” ter hkrati s tem pariški četrti Barbes dali status države in nacije. Orkester poudarja skupnost, ne posameznika; združuje več vodilnih pevcev, skoraj vsi člani so tudi tolkalci (krakeb), kar nekaj je bobnarjev (bobnarski set, konge, bendir, darabuka), ne manjkajo tudi kitare (električni in basovska), mandolina in klaviature. Zasedba se je v letih sicer nekajkrat spremenila, tudi število članov ni vedno natanko ducat, ampak včasih kakšen več, drugič kakšen manj, vendar v njej še igra večina ustanovnih članov. Predvsem radi veliko nastopajo, zato je po svoje razumljivo, da njihova diskografija ni obsežna, do sedaj so posneli le en studijski album (Poulina, 1999), prvenec skupine, ki je izšel leta 1997, pa je koncertna plošča En concert. Tedaj sem v tejle reviji o Orkestru in pariški četrti Barbes zapisala tole: “Šaabi in rai, kabilske tožbe in gnaua rituali, šauija in berberski ritmi, pa tudi vriski jazza, bučanje rocka in klopotanje reggaeja. V pretežno sodobno urbano zvočno vihro se vpletajo nežni vetrci arabskih klasik in vroči vetrovi ljudskih godb. Vso to barbeško zvočno zmešnjavo usmerjajo Orchestre National de Barbes v enkraten in silovit zvočni vrtinec – urejen, seveda, morda celo preveč urejen. Glasba njihovega prvenca se kotalika kot zrnati kuskus, jedra je kot mergez in ostra kot harisa.” In to drži še dandanes.

Za začetek: kako se Orchestre National de Barbes glasbeno sam umešča?

Torej ... pardon ... pardon ... (Prežvekuje kruh, ki ga je prinesel s sabo iz obednice.)

Dober tek. Če želiš ...

(Odmaje z glavo.) Torej, kam se umeščamo? Umeščamo se najprej in zlasti v magrebsko glasbo, torej glasbo, ki prihaja v glavnem iz Maroka in Alžirije. In od tod – glede na to, da smo urbani glasbeniki, živeči v Franciji, nekateri pa celo rojeni v Franciji, smo seveda vsi sodobni glasbeniki, se pravi, da poslušamo in delamo zdajšnjo, sodobno glasbo. Poleg tega se glasba, ki prihaja iz dežel, iz katerih izhajamo, dokaj zlahka meša, pari z drugimi glasbami: recimo alžirski šaabi izhaja iz araboandaluzijske glasbe, zato je iz njega lahko iti v kubansko glasbo. Tako. Iz glasbe gnaua se da zlahka odpraviti v brazilsko glasbo. Kadar igramo alaui, je zelo preprosto zaiti v rock. Torej delamo nekakšne glasbene mostove med glasbami naših dežel in glasbami, ki jih najdemo na Zahodu. Tako.

Kakšen položaj ima jazz?

Položaj jazza? Oh, kako bi rekel, recimo, da se le malo spogledujemo z njim. Nekaj malega jazza res je. Zakaj? Zato, ker imamo skladbe, zaigrane v tridelni ritmiki ... in od tod naprej smo hitro drugod. Poleg tega so nekateri člani igrali jazz. To je torej to. A naša glasba ni zelo jazzovska, jazzistična, ne.

Kaj pa podobnosti z jazzovsko improvizacijo?

Ja, to je res. Glasbi pustimo prosto pot. Takoj ko vidimo, da ima neki glasbenik neko zamisel, se je ne bojimo spontano tudi takoj izpeljati. To je res. To nas nikakor ne moti; je le vprašanje zaupanja kolegom na odru. Treba je zaupati kolegom. Tako.

Ali ime deloma ne izhaja tudi iz imen francoskih jazzovskih skupin, kot so Orchestre National de Lyon in druge podobne?

Ne, ne, nikakor. Nikakor. V imenu smo se hoteli poigrati le z manjšinami. Vedeti je treba, da je v Parizu četrt, ki se ji reče Barbes in v kateri živijo vse manjšine. Z imenom smo hoteli namigniti, da naj enkrat za spremembo te manjšine postanejo večine. Skratka te manjšine so z našim imenom večina, narod. Kot sem že rekel, povečini izhajamo iz magrebskega priseljenstva, torej smo želeli poudariti zlasti to četrt, ki je četrt kulture. In to kulture v vseh pomenih te besede, torej materialnem, denimo glede hranjenja, pitja, a tudi intelektualno in duhovno, ter seveda glasbeno, kajti tam na Barbesu je tudi veliko malih založniških podjetij. Torej smo se želeli v imenu poigrati s francosko družbeno stvarnostjo in s francosko, zlasti pariško družbo na splošno. Torej gre za besedno igro. Tako.

Ali ste kdaj izdajali kakšne posnetke pri teh barbeških producentih, kakor pogosto magrebski glasbeniki na samih začetkih?

Na Barbesu? Mi? Ne, ne, imeli smo le nekaj sodelovanj. Ja, to ja. Sicer pa sami delamo svojo glasbo, sami smo svoji producenti, pogodbo pa imamo z založbo Virgin.

Pogodbo imate od samega začetka? Kajti če pogledamo Khaleda, Mamija in druge, so šli vsi čez Barbes in tamkajšnje založbe, preden so podpisali z veliko založbo.

Ja, ja. Mi ne. V glasbeni posel nismo prišli čez Barbes, od samega začetka imamo pogodbo z večjo založbo. Preprosto smo imeli veliko sreče, nastali smo v dobrem trenutku in bili takoj opaženi. Poudarjamo tudi lastno neodvisnost, ki nam pomeni veliko. Vedno smo hoteli ostati kar se da neodvisni. Torej z Barbesom ali brez njega, mi ostajamo povsem neodvisni.

Izvirate iz Alžirije in Maroka ... ter še od kod?

Iz Alžirije in Maroka, ja, pa tudi iz Francije, Portugalske ...

Tudi Portugalske?

Ja, tudi.

Kaj pa Tunizija, še ena dežela Magreba?

Prej ja, prej smo imeli člana, ki je izviral iz Tunizije. Toda to je, kako bi rekel, naš prijatelj, ki zdaj igra drugje.

Od kod si ti?

Iz Alžirije.

Iz katerega konca?

Bougie, Bejaia, to je pri Berberih, v Kabiliji ...

Igraš tudi kabilsko glasbo ali morda prinašaš ta vpliv v barbeški narodni orkester?

Jaz prinašam predvsem reggae vplive. Raggamuffin mi je najbolj všeč. Drugi prinašajo druge glasbe, kot so glasba Alžira, torej šaabi, potem glasba alžirskega zahoda, torej rai in alaui. Nekateri pa maroški šaabi. Šaabi pravzaprav pomeni ljudski, popularen, popularna ljudska glasba, ampak nikakor v slabšalnem pomenu, kajti ta glasbena zakladnica je velikanska, ne gre za neki manjšinski, obroben žanr. Nekateri igrajo tudi gnaua glasbo, ki izvira iz subsaharske Afrike. To je v grobem to, kar igramo.

Pesem Dor Biha je tradicionalni šaabi ali le tradicionalna?

Ne, ni res šaabi ...

Maroški šaabi ...

Ja, maroški šaabi pa je, ja. To je to, ja. Dor biha je stara pesem, stara velika uspešnica iz tradicije, recimo, magrebske muzike na sploh.

Po kakšnem ključu izbirate pesmi, ki jih prirejate?

Pesmi? Kako jih izbiramo? Biti morajo prepričljive, predvsem morajo ugajati. In tako naredimo komad. V bistvu je vsak predlog najprej dober predlog. Ampak potem je treba pesem zaigrati. In ko igramo, ugotovimo, ali se da pesem res igrati: ali jo lahko igramo in ali nam ugaja. To je to. Skratka, vsakemu predlogu vsakega člana skupine damo vedno možnost.

Ali vam je kaj žal, da niste priredili pesmi Ya Rayah? (Uspešnica šaabi avtorja Abderrahmana Amranija v priredbi R. Tahe.)

Ne, ne, ne! Ne, ne, ne, ni nam žal. Nikakor. Nič ne obžalujemo, celo zelo zadovoljni smo, saj ena sama skupina ne more sama nositi na svojih plečih neke glasbe. Ne, ne. Res ne. Celo presrečni smo. Poleg tega je prirejena dobro. Ne, ne, res ni težav. Ponosni smo. In zelo zadovoljni. Tako, ja.

Lepo od vas. Malo prej si omenil, da se gnaua glasba zlahka povezuje z brazilsko glasbo. Ali lahko razložiš?

Zlahka se povezujeta zato, ker so v obeh enaki vplivi, obe imata do neke mere enako zgodbo. To so sužnji, ki so prišli iz Afrike. Skratka, najprej je treba povedati tudi malo o tem, kaj se je dogajalo v zgodovini. Ti ljudje so torej prišli iz subsaharske Afrike in s seboj prinesli lastno kulturo: v severno Afriko in južno Ameriko. Nekateri so ostali v Afriki, severni Afriki, drugi so šli v južno in tudi severno Ameriko, s seboj pa so nosili svojo tradicijo. V tem vidimo pot človeštva, v slabem in dobrem. Toda glasba vzpostavlja in obnavlja tradicijo. Opazimo lahko, da so ritmi enaki, poleg tega lahko najdemo v miselnosti in liturgiji gnaue celo enak panteon kot na Kubi, to so oriše, in tudi enak panteon kot v brazilskem condombleju.

Ali poznaš ta panteon?

Oh, malo že poznam, saj so v skupini prijatelji, ki to poznajo, eden je iniciiran, torej nekaj že vem.

Ali je maalem?

Maalem? Ne, ni še maalem, ampak bo postal, če se bo nadaljevalo.

Gembri pa že igra?

Ja, gembri igra, ja. Od tod poznam ... in ker smo neštetokrat potovali v Maroko. Ampak ne smemo pozabiti, da obstajajo te stvari tudi pri nas v Alžiriji. O tem sicer ne govorijo, ker pri nas ni turistov in turizma, zato pač ne govorijo o teh stvareh za Alžirijo, enako kot mislijo, da je kuskus maroški – ali karkoli že. No, v resnici imamo tudi v Alžiriji kuskus, celo čaj imamo (smeh) ...

In gnauije tudi ...

Tako je. Pa tudi v Tuniziji.

Ali obstajajo tudi podobne glasbe in bratovščine, recimo v alžirski Sahari, ki niso resnično gnaua, ampak nekaj podobnega, a svojega?

Po vsem Magrebu obstaja cel kup regionalnih posebnosti. Polno je posebnosti, se pravi, napraviš 30 kilometrov in naletiš na neko drugo glasbo. Tako imajo ljudje na alžirskem jugu seveda ritme, ki so takšni, tridelni, a ki jih igrajo po svoje. Skratka, ko jih slišimo, vemo, da so z juga Alžirije, ne iz Maroka, Tunizije. Torej, ja, ja, seveda, tisoče stvari je, ki jih niti mi sami vseh ne poznamo. Ja.

Ali je bil gnaui iz vaše skupine inciiran, ker izhaja iz gnaua družine? Ali zaradi sanj?

Čakaj, čakaj ... On je rojen v Marakešu, torej je v to srenjo prišel zamlada, v njej je odraščal. Sicer ni gnaua rodu, ni iz gnaua družine. No, ampak njegova mati ima res vse poteze subsaharske Afrike. Vendar se je on iniciiral zlagoma, postopoma, najprej malo, potem še malo, korak za korakom. Ne naenkrat. Tako.

Ali bi lahko malo razložil ta panteon?

Jaz? Strah me je, da bom povedal preveč neumnosti, ampak lahko poskusim. Panteon je povezan z animizmom, v katerega se je vtisnila muslimanska vera, ko so imeli stike z muslimanskimi Arabci, in oboje se je spojilo. Podobno kot na Kubi, kjer so, da bi lahko ušli prekrstitvi in živeli kult, našli podobnosti med duhovi in katoliškimi svetniki. Gnaua je torej podobna, je mešanica obojega. Tako obstajajo Jamana, Mimuna ... to so entitete, božanstva. Obstajajo božanstva vode, gozda in tako dalje, skratka, ogromno jih je. Ta božanstva potem častijo z obredom, ki mu pravijo lila, to po arabsko pomeni noč. Obred namreč traja vso noč. Božanstva slavijo s pesmijo, z glasbo in s posebnim kodeksom. Kodeks pomeni, da ta in ta glasba ustreza temu in temu božanstvu, tej in tej barvi. Skratka obstaja cela interpretacija obreda, ki je sakralna in skrivna. Skratka, ni za vsakogar in vsak ne sme biti zraven.

Kakšni pa so učinki te glasbe?

Učinki so vsekakor blagodejni, ker glasba nudi uteho mučeni duši, kot pravi Aziz. Torej ljudem, ki imajo psihološke težave in se pridejo zdravit s transom. Skratka, obred je lahko duhoven, ko častijo božanstva in jim izkazujejo spoštovanje, lahko je oseben, torej zdravi osebnostne težave, lahko je tudi bolj poganski, zgolj za zabavo. Obstaja več stopenj, glede na ozračje in zahteve. Torej bodo nekatere noči, lile, mnogo resnejše od drugih.

Kako pa vi uporabljate to glasbo? Kakšni so njeni učinki na poslušalce?

Kadar igramo pred iniciiranim občinstvom, je učinek ta, da jim gredo vse kocine pokonci, drugi v drugih primerih obnemijo od začudenja, ker še nikoli niso slišali teh zvokov ... V vsakem primeru se ljudje sprašujejo, med njimi so inciirani, ki glasbo poznajo, v njih se sprožijo valovi nekakšnega bluesa, dviga se nostalgija ... No, vsekakor bi rekel, da na splošno dobro vpliva na prav vse. Tako. In zelo ugaja.

In nocoj?

Ja, seveda, vsekakor upam, da bo ugajalo tudi nocoj madžarskemu občinstvu.

Ali se je vaš koncert v zadnjih letih zelo spremenil? Videla sem vas namreč konec leta 1997 ...

Ja, ja, vsekakor se je spremenil. Prihod na oder ni več enak, imamo nove pesmi, drugih pesmi ne igramo več, potem je na koncu neka pesem, ki ... no, naj rečem le, da so spremembe. (Nastop so v dodatku sklenili s “pozdravno pesmijo”, in sicer s priredbo Sympathy for The Devil skupine The Rolling Stones.)

Tedaj se mi je vaš nastop zdel precej koreografiran, z natančno določenim premikanjem po sceni v nekaterih delih.

Ko smo prihajali na oder?

Ja. In tudi sicer.

No, tukaj tega ne bomo naredili, ni tega koreografiranega prihoda, vendar pa so med koncertom še taki deli, ja, ja, res.

Torej imate vse pripravljeno in točno veste, kako se boste premikali po odru?

Ja in ne. V osnovi vemo, kaj bomo počeli, imamo neko koreografijo, ampak to bomo res upoštevali in pokazali šele, ko bo album pripravljen. Zdaj še ni narejen, torej še ne bomo vsega pokazali.

Kdaj bo izšel novi album?

Kmalu, verjetno na začetku leta 2005.

Gradivo že igrate?

Nekaj pesmi bomo igrali nocoj, ja.

Tudi za novi album še vedno predvsem prirejate tradicijo?

Ja, seveda, še vedno, nekaj bo tudi avtorskih skladb.

In kako delate te pesmi?

Kako delamo nove pesmi? Delamo jih takole: člani jih predlagajo, bodisi prinesejo že izdelano pesem bodisi neko zamisel. Nato jo obdelujemo vsi skupaj, sodelujemo pri pripravi. No, opazili smo, da seveda vsi skupaj, vseh dvanajst hkrati, ne moremo zares delati novih pesmi, prav nemogoče je takšno delo, zato jih povečini naredimo v skupinah po dva ali trije. In ko je zamisel koherentna, izdelana, tedaj jo predstavimo vsem skupaj. Seveda to še ni konec, to je le predlog, in pesem ni povsem dokončana. Če ugaja vsem, potem jo razvijamo naprej, kadar se vidimo in delamo skupaj. Tako.

Med vašimi albumi so precejšnji časovni presledki ...

Ja, ampak tako je namenoma, tako želimo. Tako je zato, ker smo neodvisni. Plošče pripravimo, kadar želimo, neodvisno, četudi obstaja pritisk. Nikakor ne želimo vstopiti v igro velikih založb, kjer je treba narediti točno tak in tak album, in to še hitro, pod nenehnim pritiskom. To ni dobro. Delati pod pritiskom, v grozeči senci nenehne pretnje, delati karkoli. Ne, tega nočemo. Ostajamo neodvisni, ni nam treba izdati albuma vsaka dva meseca ... Pravzaprav to vse skupaj nič ne pomeni. Vse to je le vprašanje dobička. To je vse.

Najlepša hvala.

Hvala tudi tebi. Najlepša hvala. Hvala vsem.

TC Lejla Bin Nur

Diskografija

En Concert (Virgin records, 1997)

Poulina (Virgin records, 1999)

Novi, tretji album v pripravi, izid napovedan za leto 2005.