Letnik: 2004 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Danijel Mežan

Pan American

Ko digidub obstane v svetu kitarske melanholije

Ko je pred več kot tremi leti in pol ameriški trio Labradford – eden od stebrov virtualnosti postrocka, ki je v 90. letih pomenil enega od povodov za nastanek tega multižanrskega “monstruma” –, izdal zadnjo ploščo Fixed::Context, si še pomisliti nisem upal, da bi bila lahko njihov labodji spev.

Prav. Mogoče pretiravam in živim v iluziji, saj si mnogi muzikantarji vzamejo precej več časa za nadaljevanje bogatega opusa in zvesto držijo potrpežljivo poslušalstvo v nenehnem pričakovanju. Nenazadnje to zasedbo njihova matična založba Kranky Records še vedno sprejema in v upanju označuje kot nikoli obstalo ter dihajočo tvarino, ki bi ob dobrem razpoloženju še vedno utegnila pogledati iz svoje “vodotesne” osame ter ponuditi svež zalogaj omotične in zamaknjene zvočne krajine. Osebno v tak razplet dogodkov sicer ne verjamem (upam, da se motim, saj je sedaj pravi trenutek, da se naposled le vrnejo na stara pota), saj so v skorajda desetletnem delovanju svojo prepoznavno zvočnost pripeljali do skrajnih meja, raziskali tudi najbolj oddaljene kotičke njenih “stranpoti” ter prav z omenjeno zadnjo ploščo krog sklenili v zaokroženo in konceptualno celoto. Težko namreč verjamem, da bi se njihova zagledanost v repetitivnost in redukcijo minimalistične šole, v staroselsko amerikano, sanjska prostranstva ambienta in komornosti, duh Morriconejeve vizualnosti ali pač za nekaj prestav upočasnjena ter okleščena kitarska melanholija, ki so veličastno sijali skozi take mojstrovine, kot sta bili denimo plošča Mi Media Naranja in t. i. “beli” album, sploh še kdaj zares nadgradili ter svežino in zagon poiskali v novih pustolovščinah. Prej bi se najbrž nagibal k ugotovitvi, da bi se ob ponovnem ustvarjalnem preblisku – tako kot mnogi soborci – spoprijeli s predelavo samih sebe ter zapadli v nostalgično obujanje preteklosti. Od Labradford namreč nikoli nisem pričakoval, da bodo dokončno skočili iz svoje kože – prej nasprotno. In zato mi je bil njihov konsistenten in od trendov odmaknjen razvoj tudi vedno tako pri srcu. Prepričan pa sem, da so dovolj pametni, da se nikoli ne bi zavestno ujeli v izpostavljeno past. Daleč od tega. Za boljše razumevanje te zgodbe je pomemben tudi podatek, da je trojica zadnji dve plošči pravzaprav posnela na daljavo iz različnih koncev Amerike ter konec 90. let našla bore malo časa za skupno druženje, ustvarjanje in vadbo. K temu je precej prispeval tudi vodja, kitarist in omotični pevec Mark Nelson, ki se je v tem času iz rodnega Richmonda preselil v Čikago ter vse več zanimanja preusmeril predvsem v stranski projekt Pan American, ki si je ime sposodil iz dveh zelo zanimivih virov, ki se vsaj navidezno zlijeta z zvočnim poletom. Prvi se očitno naslanja na ameriško letalsko družbo ter Nelsonove sanje iz otroštva, ko je hotel kot slepi potnik na vsak način preleteti ocean, drugi pa je precej bolj nenavaden. Izvira namreč iz dejstva, da je še danes ena njegovih najljubših pesmi prav Pan American Highway Blues, ki so jo zagrešili stari bradači ZZ Top.

In verjamem, da je bila v tistem času odločitev gospoda Nelsona, da zažene tudi stranski odvod Pan American ter v njegovi prenovljeni zvočnosti kanalizira drugačne, alternativne preference, kar manjše presenečenje za vse stare oboževalce Labradford. S Pan American je namreč začel uresničevati ljubezen do elektronske manipulacije in vzorčenja, digitalne tehnologije, berlinske in koelnske tehno šole na čelu s Chain Reaction, Basic Channel in Scape, staroselskih učinkov dubovske talilnice ter bolj poudarjenih ritmičnih “vozlov”, ki nikoli zares niso našli mesta v halucinogenem in zamaknjenem svetu Labradford. Rockovske korenine, značilno kitarsko barvanje prostora in v recital pomočen, utrujen in šepetajoč glas je vsaj za določeno obdobje uvrstil v drugi plan, njegovo zavest pa so prevzeli domači studijski prostori, računalnik, harmonične klaviature, mnoštvo efektov in globinska ritmična valilnica. Z istoimenskim prvencem je sicer svoje zamisli še zavil v porodne krče ter iskal lastno mesto pod soncem, nadaljevanje zastavljene poti pa je omogočilo, da je dokončno izluščil in izpilil svojo atmosferično kvaliteto. V ideji in izvedbi podobni, v kontekstu in učinku pa različni, sta izstopali predvsem plošči 360 Business/360 Bypass in The River Made No Sound. Prva se je s tehno, digidub osnovo bojevala z nagibom v izrazito atmosferično, meditativno, ritmično bolj izpostavljeno in v polnjenje prostora zagledano usmeritev, ki si je za nadgradnjo in razširitev omislila tudi izhod iz vase zagledanega, zaprtega vakuuma ter angažirala nekaj gostujočih imen, ki so z dodatki poskrbeli za prevetritev osnovnih postavk – za blage nanose trobil je bil zaslužen vsestranski Rob Mazurek, vrhunec plošče je predstavljal “upajoči” in z ljubezensko izpovednostjo prežeti komad Code, ki sta ga z vokali popestrila Al Sparhawk in Mimi Parker iz slowcore herojev Low. Druga od omenjenih plošč – torej, The River Made No Sound – pa je dokončno potrdila njegovo glavno idejno težnjo. Ne le, da z vsako ploščo minimalizira svoje mikrozvočne svetove in uporabljena sredstva, ampak minimalizira tudi samo zvočno izpoved in njeno dostopnost. Od poslušalca zahteva popolno pozornost in večkratno použitje, sam pa se še bolj zapira v svojo notranjost ter dokaže, da je manj včasih lahko tudi več. Nikoli namreč ne pozabite, da imata lahko tišina in umirjenost prav takšno izrazno moč kot karkoli drugega, kar je v uporabi. S ploščo The River Made No Sound je sicer hotel ustvariti ritmičen album, ki bi deloval pod težo vpliva house glasbe, a je dosegel prav nasproten, že skorajda hipnotičen učinek ter se izgubil v mnoštvu podrobnosti, ambientalnih in umirjenih tekstur, redukciji, v zvočni prostor pristopil kar se da ekonomično ter dokazal, da je potrpežljivost njegova poglavitna vrlina. A ti plošči sta imeli tudi več kot očitno skupno točko, saj sta poudarili Nelsonov ustvarjalni proces, ki izhaja predvsem iz nalaganja zvočnih idej. Sama glasba se namreč ne razvija kot zaporedje logičnih premikov, česar smo bili vajeni pri Labradford, ampak poudari predvsem tendenco počasnih sprememb v harmonični vsebini in ustvarjanju prepoznavne atmosfere. Dolgotrajne in večplastne skladbe se namreč ne premikajo po neki zastavljeni poti, ampak predvsem zavijajo v stran, polnijo prazen prostor, se po njem raztezajo ter usmerjajo prst proti neskončnemu prostranstvu.

Letos se je zgodil popoln preobrat, ki le še enkrat več pritrjuje moji tezi, da zasedbe Labradford nisem po naključju potegnil iz naftalina ter spomin preusmeril tudi na njeno posebnost. Ob poslušanju plošče Quiet City – četrtega albuma Pan American – se mi namreč zazdi, da gospod Mark Nelson sploh ne nadaljuje začrtane poti, ki si jo je v začetkih zamislil ob imenu Pan American. Ne, saj se vrača k tistim idejam, ki so v zadnjem obdobju zaznamovale prav Labradford. Ha! To me je presenetilo do te mere, da sem moral še enkrat preveriti, kaj se pravzaprav skriva v mojem CD-igralniku. Kot da bi za trenutek pomislil, da pravzaprav poslušam novo ploščo Labradford. Ne, prav imam – še vedno so Pan American. Pusti začudenje raje ob strani. Kot vse kaže, se je Marku Nelsonu najbrž spet stožilo po starih časih, saj v nekaj komadih prepoznavno šepeta in kliče po vizualizaciji okolice, ki nas obkroža. Kitarske uspavanke so ponovno v središču zanimanja, živo “ozvočenje” spet išče mesto v središču zanimanja, o dubu in tehnoidnosti pa ni ne duha ne sluha. O. K. Elektronske manipulacije le ni opustil, a njena vloga je tokrat omejena na minimum. A stična točka z Labradford je še ena: tudi oni so namreč v svoji sklepni fazi postajali vse bolj in bolj subtilni in diskretni, ambientalna plat je vedno znova prevladala, čustveni naboj je bil na višku, upočasnili so se že do te mere, da že skorajda nisem mogel verjeti ušesom. Nenazadnje pa se Nelson na novem albumu Quiet City, katerega vsebina bolje skorajda ne bi mogla biti naslovljena, ponovno vrača k skladanju že skorajda pravih, začrtanih pesmi z repom in glavo – čeprav lahko to kajpada razumemo tudi z rezervo. A roko na srce – ko boste, denimo, v svoje sluhovode spustili uvodni zapis Before, sklepno epopejo Lights Of Little Towns ali pač pospešeni Skylight, najbrž ne boste mogli verjeti, da je po toliko letih ponovno spisal pravi komad, ki stoji sam zase ter ponudi prednost glasbilom. Pa naj bodo še tako neizraziti v svojih dotikih. A k temu je precej prispevala tudi odločitev, da na novem albumu angažira obilico gostujočih imen s čikaške avantrockovske in jazzovske scene, ki jih v taki količini še nikoli nisem zasledil. A pozor: to niso le najete sile, kot se mnogokrat pripeti v podobnih primerih, ampak tisti, ki občutno pripomorejo k drugačni zvočnosti materiala ter širjenju osnovne oblike. Omenim lahko vsaj basista Charlesa Kima, ki je deloval tudi z Boxhead Ensemble in Sinister Luck Ensemble, bobnarja Tima Mulvenno ste lahko srečali v projektih Jeba Bishopa in v zasedbi Vandermark 5, tolkalec Ben Massarella že leta oblikuje sceno, ki je zbrana okoli založbe Perishable Records, trobilec David Max Crawford se je znašel tudi na seznamu skupin, kot sta Stereolab in Wilco. Prav omenjena imena so Nelsonu pomagala, da je zvočni svet še izraziteje oklestil do kosti, razgalil “jedro” zanimanja ter ponudil najbrž najbolj čustven preblisk v svoji ustvarjalni karieri. Če je bila prejšnja plošča The River Made No Sound že skorajda pretirano prežeta s hladom, odtujenostjo in odmaknjenostjo od realnosti, album Quiet City s svojo sonično vsebino zveni kot topel vetrič, ki se prikrade skozi odprto okno. Prav dejstvo, da album zveni precej bolj občutljivo, navidezno nedorečeno in v realizaciji preprosteje, kot pa v resnici tudi je, predstavlja njegovo največjo moč, saj tokrat nimamo opravka z godbo za ozadje, sama glasba se premika in v podzavest potuje tako počasi, da vsaka sprememba smeri prinaša svežo dozo vizualnih vtisov in dolgo prikritih spominov. Deluje namreč kot najboljši soundtrack za nikoli posneti film – pa naj se sliši še tako klišejsko. A kaj hočem, če se mi pred očmi ponovno vrtijo sanjske sekvence in narkoleptični napadi Riverja Phoenixa iz kultnega filma My Own Private Idaho Gusa Van Santa. Prav tu bi najbrž Mark Nelson doživel svojo poslednjo izpolnitev, magičnost plošče Quiet City pa bi se s sliko zlila v popolno doživetje. Naj živi naprej – pa čeprav le v sanjskem svetu.

Danijel Mežan