Letnik: 2004 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Jane Weber (po zapiskih Stephena Calta)

Kozmična Amerika

Bluesovske korenine rocka

Ena najbolj zanimivih značilnosti razvoja rockovske glasbe je stalno pojavljanje countrybluesovskih skladb, ki jih izvajajo sicer bolj električno usmerjene skupine. Vse skupaj je še toliko bolj zanimivo, ker je bil sam coutry blues že preživeta glasbena zvrst, ko se je pojavil rock, in kot tak ni bil več zanimiv za komercialne založbe, ki so ga tržile v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Le še najbolj zvesti pristaši country bluesa so ga izvajali tudi v kasnejših letih.

Pogosto so country blues v rockovski preobleki igrali manj uspešni izvajalci pred prvotno črnskim občinstvom, in ravno ta neprepoznavnost se je obrestovala v šestdesetih letih, ko je rockovsko občinstvo country blues vnovič odkrilo in oživilo. Album založbe Yazoo z naslovom Roots of Rock vsebuje izvirne posnetke nekaterih največjih bluesovskih uspešnic v rockovski preobleki, vendar pri nekaterih njihov izvor žal ni naveden. Ti pristni posnetki izvirajo iz dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja; kakovost posnetkov ni najboljša.

Nekaj očitnih razlik obstaja med pesmimi country bluesa in njihovimi rockovskimi različicami. Bluesi, kot sta I'm So Glad in Statesboro Blues, so bili narejeni za solistično kitarsko izvedbo in morajo biti instrumentalno poenostavljeni, da ustrezajo spremljavi skupine. V nasprotnem primeru so kitarski vložki tako težki, da bi katerikoli ansambelski aranžma, ki bi jih uporabil, zvenel preveč zapleteno. V pesmih, kot je Statesboro Blues, najdemo spremljave, ki dobesedno zadušijo glasovne poudarke na način, ki je v osnovi tuj rockovski glasbi. Drugi blues je bil napisan za posebne plese, ki pa so tudi že utonili v pozabo. Na srečo so se plesi v šestdesetih letih osvobodili strogih pravil korakov, blues pa se je uspešno izvajal tudi v novih rockovsko obarvanih različicah.

Naj so imeli preživeli countryjevski bluesmani še tak odpor do rocka, je sporočilo obeh v osnovi enako: v ospredju je ritem. Zato je prav vseeno, če je rock, kot trdijo nekateri, posredni ali neposredni potomec bluesa. V obeh namreč prevladuje enak način ritmične napetosti, ki jo ustvarja enakomerno ritmično udarjanje v ozadju in občasno sinkopiranje. V bluesu je bilo igranje teh nasprotujočih si ritmov navadno naloga pevca in kitarista, ki je bil hkrati neke vrste “one man band” (v rocku glavni kitarist, ki navadno ubira nižje zveneče strune s plektrumom, nima takšne vloge). Calt piše, da oblikovno blues in rock predstavljata nekakšna rasna hibrida: blues v svoje pesmi vnaša evropske harmonije, rock pa črnske ritmične zvijače. Hkrati ne rocka ne bluesa ne omejuje izrecno predpisana zgradba, in ravno ta nedorečenost je rocku omogočila, da je tako zlahka sprejel bluesovsko pesem. Do neke mere je oživljanje bluesa z rockom logična posledica dejstva, da je bilo pred rojstvom rocka kot takega razmeroma malo ritmičnega igranja kitare. Vendar pa običajna bluesovska mešanica ubiranja strun in brenkanja ni v večji meri spremenila rockovskega načina igranja kitare, saj se blues v rocku pojavlja le v omejenem obsegu.

Pesem I'm So Glad Skipa Jamesa je bila edinstvena izvedba solzave pesmi Lonnieja Johnsona. Spremenil jo je v divje hitro plesno pesem. Pred smrtjo se je Skip James, ki se je rodil v državi Misisipi (1901-1969), norčeval iz rockovske različice njegove pesmi, ki jo je naredila skupina The Cream, čeprav je temeljila na njegovem lastnem, sicer precej dolgočasnem aranžmaju iz šestdesetih let. Takrat je tudi dejal, da te pesmi noben glasbenik ne bo mogel dobro prirediti. Tako izredna hitrost in svobodno ubiranje strun kot napol improvizirani refreni namreč onemogočajo prepričljivo priredbo. James je pesem izvajal v odprtem e-molu (polovico koraka nižje od koncertnega začetnega tona) in v oktavi na prvi in četrti ter drugi in peti struni, to je bil tudi njegov zaščitni znak.

Henry Thomas (Ragtime Texas) je bil najstarejši znan country bluesman, ki se je pojavljal na tovrstnih tako imenovanih race posnetkih, saj se je rodil že leta 1874. Po besedah Macka McCormacka, se je Henry Thomas rodil nekje v okolici Big Sandyja v Teksasu, v mestu, ki tedaj ni štelo več kot 800 prebivalcev. Čeprav velja, da je bil Thomas vez med predbluesovskim in bluesovskim igranjem, pa njegova skladba Bull Doze Blues (po njenem vzoru je nastala rockovska uspešnica skupine Canned Heat z naslovom Goin' Up The Country) namiguje na to, da je bila razlika med zgodnjim in poznejšim bluesom predvsem v slogu, ne toliko v vsebini. Thomas je naredil običajne bluesovske spremembe v položaju D (s kapodastrom v G-ju) in uporabil sinkopiran “boom-chang” slog brenkanja z občasnim močnejšim brenkanjem po peti in četrti struni. Njegov način poudarjanja spominja na Franka Stokesa (glej izdajo Yazoo 1056), še enega zgodnjega bluesmana, in je bil prilagojen plesnim pesmim, priljubljenim v začetku 20. stoletja. Pastirska piščalka, na katero piska pet osnovnih not, ponuja melodični in naglasni kontrast z njegovo vokalno melodijo, ki doživi manjše spremembe tudi med pesmijo samo.

Pesem Roll And Tumble Hambona Willieja Newberna je bila dobro znana tako izvajalcem ritem in bluesa kot rocka; priljubljena je postala v izvedbi Muddyja Watersa, rockovsko preobleko pa so ji nadeli glasbeniki, kot sta Eric Clapton in Johnnie Winter. Sleepy John Estes, ki je bil tako kot Newbern doma iz Brownsvilla v Tennesseeju in se je pri slednjem naučil igranja kitare, se spominja, da je slišal Newberna igrati to pesem že leta 1913 oziroma 1917. Njegova različica, ki je do danes postala že misisipijska klasika, ostaja ena najboljših. Njegova kitara (uglašena v odprtem A-ju, vendar v koncertnem ključu F) sledi vokalnim spremembam z natančnostjo violinista in tako zadušeni kot potegnjeni kitarski toni med refrenom so mojstrski. Newbernova glasovna dinamika je še posebno nenavadna, saj zadnjo vrstico vsake kitice zapoje z višjim glasom in zvok basovskih strun postane mehkejši.

Walk Right In je postala priljubljena v izvedbi skupine Rooftop Singers v zgodnjih šestdesetih letih, v času razcveta folka. Sicer pa je nastala že leta 1910 kot plod sodelovanja med Gusom Cannonom in Ashleyjem Thompsonom. Cannonovo udarno igranje na bendžo spominja na Jima Jacksona, kar pesem umesti v časovni okvir hkrati z vedrimi, a neposrečenimi verzi in kadenco na drugo pri osmi prečki, ki razkriva vpliv duhovnih in ljudskih pesmi. Odsotnost četrtega in sedmega tona daje melodiji pentatonično kakovost. Orglice Noaha Lewisa podvojijo glasovni razpon Cannona in Hosa Woodsa, ki občasno utihne, da doda odsekane zvoke lončenega basa.

Gospelovsko različico pesmi That's No Way To Get Along, The Prodigal Son Roberta Wilkinsa so priredili tudi The Rolling Stones. Wilkinsovo lahno igranje na kitaro je nenavadno za blues, zato njegova pesem ni primerna za ples. Tudi čustveno obarvano besedilo potrjuje, da je bila pesem narejena za poulično izvajanje in da naj bi šla naravnost v srce (in denarnice) mimoidočih. Wilkins, ki igra v odprtem E-ju, v za pol koraka nižji uglasitvi, poleg prehoda na tretjo struno v molu brenka spremljavo v “boom-chang” ritmu. Glasovne variacije in sklepne kadence (glavnemu sledi nekaj zaporednih celih korakov in molov) pa dajejo pesmi največjo vrednost.

Booker White (1909-1977) je odraščal blizu mesta Oklona v Zvezni državi Misisipi, kjer se je naučil igrati na kitaro od svojega očeta. Shake 'em On Down je njegova različica pesmi, ki je bila že prej priljubljena v Delti in ki so jo kasneje posneli številni bluesmani, pa tudi rockovske skupine, na primer Led Zeppelin. Whitova razglašena kitara v E-ju je poudarjena, podobno kot kitara Jima Jacksona v pesmi Kansas City Blues. Pesem postane živahnejša zaradi glasovnih poudarkov in občasnega tišanja kitare. Kitarski del, ki ostaja enak ne glede na spreminjajoče se akorde, se zdi, kot da pesem podaljšuje v neskončnost; to so cenili plesalci, nekoliko manj pa sedeče občinstvo.

Pesem That'll Never Happen No More Blinda Blaka (posnel jo je tudi Leon Redbone) je posebnost, saj komično besedilo in zgradba, ki vključuje igranje na dvajsetih prečkah, kažeta na njen odrski izvor (vaudeville ali minstrel), kljub temu da pesem navadno igrajo kot plesno pesem. Spremljava (v G-ju, s kapodastrom v Bb) je boljša kot pri pesmi Diddie Wa Diddie, ki so jo posneli Ry Cooder in skupina Hot Tuna. Slednja (v C-ju) se uvršča med Blakove najboljše glasbene dosežke. Z lahkoto bluesovskega kitarista sledi glasovnim notam in poudarkom, hkrati pa dodaja ritmične variacije in okraske z levico, zaradi česar so povprečni bluesovski kitaristi v primerjavi z njim prav okorni. V nasprotju s številnimi “raggy” pesmimi pri Diddie Wa Diddie slišimo raznovrstno ubiranje strun, zato je Blakov zvok še bolj nepredvidljiv.

Statesboro Blues je prav tako ena najboljših pesmi, kar jih je posnel Blind Willie McTell iz Georgie (glej izdaji Yazoo 1005 and Yazoo 1037). Od tedaj so jo igrali še številni glasbeniki, med njimi tudi Allman Brothers. Tako kot Charlie Patton tudi McTell z lahkoto sledi svojemu glasu: v Statesboro Blues (ki ga je igral v D-ju, v za pol koraka nižji uglasitvi) to počne še posebno spretno na četrti struni, ki v bluesovskih pesmih spominja na pesmi po cesti hodečih glasbenikov. Namesto spremljave zadnjih štirih taktov z običajnim A-akordom McTell igra D-ju podoben F-akord (z mezincem na B-ju); padajoč basovski zvok igra na peti struni, uskladi ga z glasovnimi poudarki.

Big Road Blues je pesem Slowa Draga in hkrati najbolj značilna pesem Tommyja Johnsona iz Misisipija (1896-1955), ki ga na kitari spremlja Charlie McCoy. Tako Canned Heat kot Bonnie Raitt sta jo uspešno predstavila rockovskemu občinstvu. Johnsonova spremljava pa ostaja preprosta (igra jo v znižanem D-ju ali uglasitvi imenovani “poor boy” v položaju D). Poživi jo pozornost zbujajoč ritem; figura naraščajoče oktave basov in uvodni vokalni del sta oba v štiričetrtinskem taktu, kitarska spremljava pa se spremeni v trojni ritem, s tem da glas še vedno sledi začetnemu vzorcu. Johnsonovo petje je prav tako nenavadno, saj prvo besedo vsake kitice zakriči, drugo besedilo pa poje z normalno jakostjo glasu.

When The Levee Breaks je postala uspešnica skupine Led Zeppelin. Poje jo Joe McCoy, ki igra hkrati tudi spremljavo v položaju G, vodilno kitaro pa igra njegova še bolj slavna žena Memphis Minnie v “španski uglasitvi” (s kapodastrom v A-ju). Njena spremljava, ki je delno improvizirana, je verjetno najbolj ritmično pestra med vsemi pesmimi v “španski” uglasitvi. Čeprav ubira strune s prsti, igra tako hitro in spretno, kot če bi igrala s trzalico. Bogatost njenega igranja je še toliko bolj osupljiva, ker igra le na prvih treh poljih kitarskega vratu.

Pesem Spoonful Charlieja Pattona je posnel tudi Eric Clapton, vendar ragtime izvedba z začetka 20. stoletja ostaja edinstvena. Patton pri igranju uporabi štiri različne zdrse (verjetno po drugi struni), da upraviči naslov. Nato pesmi doda komični element, saj z glasom posnema različne krčmarje. V četrti in deveti kitici Patton ustvari enkraten instrumentalni zvok, tako da postopoma igra vedno višje tone in konča na najvišji (devetnajsti) prečki, to priča o njegovi izjemni sposobnosti združevanja privlačnega nastopa s tehnično spretnostjo.

Outside Woman Blues Blinda Joeja Raynoldsa je precej svobodno zgrajena in kot Spoonful se igra v odprti E uglasitvi, v za en korak znižanem tonu. Blind Joe Raynolds dela čudne glasove, ko poskuša z mimiko neuspešno slediti petju, to zaznamuje tudi pesem Statesboro Blues. Raynolds ob petju ne spreminja akordov, ampak na četrti struni ohranja zanimiv ritem kot spremljavo. Instrumentalni premor, ki vključuje igranje na posameznih strunah in v prijemu bare ter igranje not s prsti, je edinstveno naglašen in predstavlja enega redkih pravih countrybluesovskih odlomkov, ki se začne, kot smo vajeni, s ponavljanjem vokalne spremljave brez besedila. Zanimivo je, da v rockovski različici skupine The Cream pevec napačno zapoje naslovno kitico, in sicer: “While you're off with your woman, your wife could be at home, beatin' you doin' what you (are) tryin' to do.” (“Ko si drugje s svojo žensko, je tvoja žena lahko doma, te tepe in dela to, kar ti poskušaš narediti.”)

Pesem Corinne Corinna se je izkazala kot ena najbolj trdoživih pesmi v folku, saj so jo izvajali med drugim tudi Big Joe Turner, Bobby Vinton in Bob Dylan. Prvi pa jo je posnel Bo Chatmon, ki ga z mandolino harmonično spremlja Charlie McCoy, z violino pa Lonnie Chatmon. Zaradi osemtaktne zgradbe, melodičnih stavkov in standardnega naglaševanja jo uvrščamo v obdobje pred bluesom. Nežno petje odkriva Chatmonovo in McCoyjevo poklicno usmerjenost, saj sta v rodnem Boltonu v državi Misisipi večkrat igrala plesno glasbo za belo občinstvo. Rock ima sicer korenine tudi v drugih glasbah, ne samo v bluesu. Nekoč sem bil tako naiven, da sem vpliv bluesa glorificiral, in tedanji kolega pri Radiu Študent Marjan Ogrinc me je opozoril, naj ne pozabim na hillbillyje, ki so bili tudi zraven pri spočetju rock and rolla. (www.shanachie.com)

Jane Weber

(po zapiskih Stephena Calta)