Spopad formatov (1)

Gramofonska plošča

Prvi format za zapisovanje in reprodukcijo zvoka se je v principu delovanja ohranil vse do danes. Mehanski odtis nihanja zraka je za nekatere še vedno najbolj “zvest” način zapisovanja glasbe; ne samo kvaliteten zapis, gramofonska plošča je ponujala in še ponuja mnoge druge značilnosti, ki ji dajejo mik in jo ohranjajo pri življenju.

V uvodnem, poletnem branju ste nekaj osnovnih značilnosti gramofonske plošče že spoznali. Da je predhodnico v obliki valja iznašel Thomas Alva Edison, ki se je kasneje raje posvečal izumljanju električne žarnice, nato ga je prehitel nemški priseljenec v Ameriko, Emile Berliner in leta 1887 patentiral gramofonsko ploščo, kakor jo poznamo danes. Prednosti pred valjem je več; na ploščo je mogoč zapis na obeh straneh, zavzame manj prostora, kar pride prav pri shranjevanju in distribuciji, ploščo je lažje razmnoževati. Berliner je svoj predvajalnik plošč poimenoval gramofon in mu namestil električni pogon, to je omogočalo stalno hitrost vrtenja, medtem ko je Edisonov fonograf prvotno poganjala človeška roka.

Vseeno se je Edisonov valj, izpopolnjen po zaslugi še enega znanega izumitelja, Grahama Bella (izumil je, na primer, telefon), ohranil vse do poznih dvajsetih let prejšnjega stoletja, predvsem po zaslugi razširjenih naprav za reprodukcijo fonografov v obliki valja. Končni zaton tega formata je posredno povzročil znani operni pevec Enrico Caruso, ki je podpisal snemalno pogodbo s konkurenčno založbo Columbia, ki se je že preusmerila v izdelavo gramofonske plošče. Milijonske naklade Carusovih plošč so počasi prepričale Edisona, da je še sam (oziroma njegova istoimenska založba) prešel na gramofonske plošče. No, v Ameriki je izraz fonograf ostal v veljavi tudi za gramofon, kakor ga poznamo in imenujemo v Evropi.

Emile Berliner je prvi eksperimentiral z materialom za ploščo. Uporabljal je celuloid, trdo vulkanizirano gumo, celo cink in steklo ter končno pristal na materialu imenovanem šelak. Ta vrsta plastike se je še najmanj obrabljala, bila je trda, a obenem krhka. Ob nepazljivem ravnanju se je plošča kaj hitro razletela na tisoč koščkov. Tako so bili za vedno uničeni mnogi redki posnetki.

Berliner je eksperimentiral tudi z velikostjo plošče. Najprej je izdeloval take s premerom 7 palcev (palec, cola ali inč je angleška merska enota, meri 2,54 cm), a je hitro ugotovil, da nanjo spravi premalo glasbe. Premer je povečal na 10 palcev in določil hitrost vrtenja na 78 obratov na minuto. Ti obrati so bili optimalni glede razmerja med kvaliteto zapisa (višja hitrost omogoča večjo kvaliteto) in trajanjem posnetka na eni strani plošče (višja je hitrost, krajši bo lahko posnetek). Vseeno je bila dolžina posnetka omejena na 3 minute, pri 12-palčni plošči pa dobre 4 minute. Vse te plošče so se vrtele z 78 obrati na minuto, a to postane standard šele leta 1912, prej se je vsak proizvajalec sam odločal, s katero hitrostjo naj bi se vrtele njegove plošče. Ko se je pokazala potreba po ozvočitvi filmov, so to storili z istočasnim predvajanjem zvočnega posnetka s plošče. Filmski trak je v enem kosu zmogel prikazati 11 minut filma, zato so vrtenje plošče preprosto upočasnili do te mere, da je ena stran 12-palčne različice trajala 11 minut. Eksperimentalno so ugotovili, da je to 33 obratov na minuto, s čimer je padla kvaliteta zapisa, a za govor in glasbeno ozadje filma je to v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja zadoščalo.

Za kakovosten zapis glasbe je bilo torej možno na eni strani plošče zabeležiti le dobre 4 minute posnetka. Zato so se, na primer, operni posnetki objavljali v nizu več 10- ali 12- palčnih plošč, shranjenih v t. i. album, podoben takemu, za shranjevanje fotografij. Od tod se je ohranil naziv za album tudi kasneje, z uveljavitvijo t. i. LP (long play) plošče.

Snemanje je še vse do konca dvajsetih let potekalo prek akustične troblje. Na ožjem koncu je bila pritrjena membrana in nanjo kovinska igla, ki je vrezovala brazde v vrtečo se ploščo. To pomeni, da je snemanje potekalo neposredno na master ploščo in ob vsaki napaki pri izvajanju je bilo treba zavreči master in začeti znova. Ker je, na primer, ves orkester snemal naenkrat, brez možnosti mešanja zvoka ali nasnemavanja, so se morali tišji instrumenti postaviti bližje troblji, glasnejši pa so bili zadaj. Na fotografijah s snemanja je bil trobentač Louis Armstrong vedno v ozadju …

Šele mikrofon je omogočil prilagoditev različno glasnih instrumentov, in tudi vrezovanje plošče je potekalo s pomočjo električno-magnetnega mehanizma. Torej je bila za kvalitetnejši posnetek potrebna manjša glasnost izvajalca. Šele z iznajdbo magnetofonskega traku se je posnetek lahko popravljal, preden se je dokončno vtisnil na ploščo. Podobno je veljalo za reprodukcijo glasbe; najprej se je glasba s plošč poslušala akustično, šele izum zvočnika z elektromagnetnim delovanjem, s prav táko odjemno glavo na gramofonu in z ojačevalnikom, je omogočil glasnejše poslušanje posnete glasbe.

Vidnejši napredek gramofonske plošče pomeni patent LP (long play) plošče. Na trg jo je poslala založba Columbia leta 1948, glavna prednost pred starimi ploščami so bile ožje brazde, to je omogočalo daljši posnetek na eni strani plošče – do 30 minut. Zanimivo, hitrost vrtenja plošče so inženirji pri Columbiji povzeli kar po gramofonih za predvajanje zvoka pri filmu. Le leto kasneje je konkurenčna RCA predstavila t. i. SP (single play) ploščo s premerom 7 palcev, ki se je vrtela s hitrostjo 45 obratov na minuto. Ta, pri nas se je uveljavil termin mala plošča, omogoča do 7 minut posnetka na eni strani, namenjena pa je trgu uspešnic. Kdor je želel kupiti le eno pesem nekega izvajalca, je pač posegel po mali plošči. Obenem je bila nadvse primerna za popularne glasbene avtomate, saj jih je namesto 60 velikih singlov iz šelaka v napravo iste velikosti možno namestiti do 300. Konkurenčnost založb Columbia in RCA je še vedno vidna v središčnih luknjah, LP-plošča ima izvrtino široko le nekaj milimetrov (natančno četrt palca), mala plošča kar cel palec in pol. No, vsaj brazde so pri obeh ploščah kompatibilne, torej je obe vrsti plošč možno predvajati z istim gramofonom in iglo.

Brazde na LP- in SP-ploščah so lahko ožje zaradi uporabe novega materiala, polivinilklorida, krajše PVC-ja ali preprosto vinila. Ta je mehkejši od šelaka, manj krhek in lažji in vinilne plošče so do sredine šestdesetih let povsem izpodrinile šelak. Takrat so še vedno nosile naziv gramofonska plošča, po pojavu CD-plošče v začetku osemdesetih let pa je klasična gramofonska plošča postala vinilna plošča, da ne bi prišlo do neljubih zamenjav.

Če je vinil prožnejši, zato manj podvržen drobljenju, še vedno zahteva pazljivo ravnanje. Prah, praske in druge poškodbe se kažejo v prasketanju in šumenju pri reprodukciji, pri večjih poškodbah na površini plošče prihaja do preskakovanja igle; če ta preskoči nazaj, se del posnetka ponavlja v neskončnost.

V petdesetih letih je v popularni glasbi kraljevala mala plošča, skupna prodaja teh plošč se je v prvih letih rock'n'rolla podvojila. LP-plošče so bile kot naročene za jazzovske posnetke, saj se je jazz v petdesetih letih razvijal v svobodnejše oblike, ki so silile daleč prek nekaj minut povprečne popularne pesmi.

Razmerje se je v prid LP-ploščam obrnilo šele v drugi polovici šestdesetih let, ko se je dokončno uveljavila stereo plošča, pocenile so se tudi ustrezne naprave za reprodukcijo glasbe. Predvsem rockovski glasbeniki so kmalu začeli izkoriščati možnosti LP-plošče oziroma albuma. Ta ni bil več le zbirka pesmi, napisanih in posnetih v kakem obdobju, temveč je album postal koncept, sklenjena zbirka temu podrejenih skladb. Za prvi t. i. konceptualni album se smatra Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band slovitih The Beatles, temu so sledili mnogi izvajalci psihedeličnega in progresivnega rocka predvsem v sedemdesetih letih. Dark Side Of The Moon Pink Floydov slovi kot glavni primerek konceptualnega albuma.

Vzporedno s konceptualnim albumom se je razvilo oblikovanje ovitkov LP-plošč. Ti niso bili več zgolj enostavna ilustracija in popis vsebine, ampak vse bolj razkošno umetniško delo. Še več, marsikateri album je postal in ostal kulten prav zaradi nenavadnega ovitka, oblikovalci pa skoraj tako priznani kot izvajalci, za katere so delali (oblikovalska skupina Hipgnosis, Roger Dean, v novovalovskem obdobju Peter Saville …).

Razvoj popularne glasbe je bil torej v veliki meri odvisen od gramofonske plošče. Obenem se je vzporedno s potrebami glasbenikov in celotne glasbene industrije razvijala sama plošča, nekaj let skozi sedemdeseta je, na primer, neuspešno prodirala kvadrofonska različica. Nemogoče je ločiti vzrok od posledice, v kolikšni meri je gramofonska plošča kot nosilec zvoka vplivala na popularno glasbo in koliko je glasba vplivala nazaj na razvoj plošče. Ko je statusni simbol plošče dosegel vrhunec – to gre spet skupaj s čaščenjem rockovskih zvezd – nekje sredi sedemdesetih let, se je skoraj moral zgoditi obrat.

Del samodeklariranih neglasbenikov je gramofonsko ploščo začel dojemati manj spoštljivo, že kar zlonamerno. Boyd Rice, znan pod “umetniškim” imenom Non, je leta 1978 objavil malo ploščo Pagan Muzak z dvema luknjama, nobena ni bila izvrtana na sredini plošče, ampak ekscentrično. Vsak zapis na mali plošči, teh je bilo 17, se je sklenil z brazdo, sklenjeno samo vase, zatorej se je zadnji del posnetka ponavljal, vse dokler ni poslušalec lastnoročno premaknil igle naprej. Obenem so bile dovoljene (in predpisane) vse možne hitrosti predvajanja … Vseeno je bil Christian Marclay tisti, ki je ploščo uporabil na še bolj skrajen način. Z njimi je delal skulpture, zlagal jih je v stolpe ali je z njimi obložil tla umetniške galerije, plošče je rezal in posamezne kose spet lepil skupaj in take prodajal … Pravi šok za prave avdiofile. Stvar je šla pač predaleč. Mnogi so v malikovanju gramofonske plošče pozabili, da je konec koncev le kos plastike. Marclay in Boyd Rice sta s svojimi izdelki podala drug pogled na uporabo gramofonske plošče, podobno nespoštljivo so jo začeli uporabljati tudi prvi hiphop in breakbeat didžeji že na koncu sedemdesetih let. Plošča in gramofon sta postala samostojno glasbilo.

Obenem so se pojavile različne velikosti plošč – osem, devet, največkrat deset palcev v premeru, v nekaterih radijskih studiih celo 16 in 20 palcev. Posebej se je uveljavila t. i. EP (extended play) plošča, vmesna stopnja med malim singlom in LP-ploščo, prvotno sedempalčna vinilka s hitrostjo vrtenja 33 obratov, kar je omogočilo natis dveh do treh povprečno dolgih skladb na stran plošče. Sredi sedemdesetih let se je po naključju rodil t. i. maksi singel, 12-palčna plošča na 45 obratov. Ko je producent disko glasbe Tom Moulton želel poskusni odlitek (acetat) male plošče s pesmijo I'll Be Holding On, prav tedaj v laboratoriju ni bilo na voljo ustreznih kalupov. Po sili razmer se je Moulton odločil pesem odtisniti na veliko ploščo, a je zato povečal hitrost vrtenja na 45 obratov in obenem za 6 decibelov povišal glasnost posnetka (približno 4-kratna slišna ojačitev). To pomeni, da so se lahko občutno ojačile basovske frekvence brez izgube kvalitete, kot naročeno za disko in drugo, na basih slonečo glasbo (hiphop, reggea). S tem je glasba postala tudi fizično prisotna. Za povrh je lahko pesem namesto treh, štirih minut trajala dvakrat toliko. Težava zgodnjih didžejev je namreč bila, da se je neka pesem s singla odvrtela do konca, še preden so se plesalci spravili na plesišče. Položaj so reševali tako, da so mešali posnetke iste pesmi z dveh malih singlov, maksi singel pa je že vseboval podaljšan instrumentalni uvod ali se je razpotegnil in poudaril kak drug privlačnejši del pesmi. Maksi singel je prvi vrhunec dosegel prav z razcvetom disko glasbe konec sedemdesetih let, za svojega pa so ga v veliki meri vzele tudi nekatere popularnejše novovalovske skupine. Drugi vrhunec je maksi singel (ali popularno dvanajstinčni singel) doživel s tehnom in je še vedno v množični uporabi prav med didžeji.

Zanimivo je, da se je iz časa vinilnih singlov ohranila terminologija tudi za CD-plošče. Pri teh, vemo, ni strani A in B, pa vendarle je na CD-singlih ostala pogovorna označba stran A za naslovno pesem in stran B za druge, dodatne pesmi. Še več, ker pri nas malih plošč praktično nihče več ne objavlja, ne na vinilu ne na CD-ju, je naziv singel dobila kar pesem z albuma, ki je izbrana za videospot. Singli s CD-albumov so pri nas postali virtualni.

Ko je bilo jasno, da bo kot nosilec zvoka in glasbe prevladala CD-plošča, so se gramofonske plošče preimenovale v vinilne. Prodaja teh je sčasoma močno padala in se ustalila ne približno enem odstotku skupno prodanih nosilcev zvoka. Vinilka je še vedno simbol pravega ljubiteljstva, za to skrbijo tudi sami izvajalci in založbe. Za ljubitelje namreč objavljajo nekatere posnetke le na vinilnih singlih, morda v omejeni nakladi, morda so tovrstni mali singli dosegljivi le na koncertih ali prek poštnih naročil. Dodatni mik so obarvane plošče ali celo take s slikarijo na površini. CD-plošče niti približno niso dosegle tovrstne ljubiteljske ravni, kaj šele glasbene datoteke v obliki MP3. In še enkrat lahko ugotovimo, kako oblike zapisa odslikavajo odnos do glasbe.

Gramofonska plošča se še ni preselila v muzej. Uporabljajo jo didžeji, nanjo prisegajo ljubitelji dobrega zvoka, nekaj prinese še nostalgija po časih, ko se je glasba resnično poslušala in spoštovala. Gramofonska plošča je že zato, ker zahteva nekaj več pozornosti pri ravnanju, odličen pokazatelj tovrstnega odnosa.

Prihodnjič: magnetofonski trak.

Janez Golič