Letnik: 2004 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Matej Krajnc

Vince Taylor

Moj čisto nov kadilak

Mnogim pionirjem rokenrola, ki so v petdesetih letih dosegali večje ali manjše uspehe v Združenih državah, je ko so njihovi uspehi v matični državi usahnili, uspelo obdržati zavidanja vredno občinstvo v Evropi, predvsem v Veliki Britaniji, skandinavskih državah, Franciji in Nemčiji.

Tako je bilo recimo s Carlom Perkinsom; ko ga tam okoli leta 1962 v ZDA skorajda niso več poznali, je še vedno uspešno nastopal v Angliji.

Zgodba Vincea Taylorja, ki si ga bodo privrženci zvokov petdesetih let zapomnili predvsem po rokenrolu Brand New Cadillac, kdo pa bo morda še pristavil, da sta njegov zvok in drža morda malce spominjala na Gena Vincenta,[1] je rahlo drugačna, a ne preveč. Rodil se je v Londonu julija 1939 (kot Brian Maurice Holden) in odraščal v ZDA; ko je s svakom Joejem Barbero (polovica tandema Hanna/Barbera) odšel v Anglijo, je tam začel redno nastopati in snemati, nato je šel v Francijo, kjer je imel precej divjo kariero in dobil status kultnega glasbenika.

Gremo po vrsti. Holdeni so leta 1946 prišli iz Londona v New Jersey, ZDA. Vinceova sestra se je leta 1955 poročila z že omenjenim Barbero, nato se je družina prav zato preselila v Kalifornijo, kjer je Barbera sodeloval s Hanno. Vince je obiskoval srednjo šolo Hollywood High, študiral za radijca, naredil izpit za pilota in pri osemnajstih, pristaš glasbe Elvisa Presleyja in Billa Haleyja, začel peti na raznih prireditvah in zabavah. Joe Barbera ga je vzel s seboj, ko je šel službeno v London, češ, pojdi zraven in si oglej londonsko sceno. V Londonu je Vince srečal Paula Taylorja, ki je poznal Tommyja Steela, takrat, v zgodnji drugi polovici petdesetih let pred prihodom Cliffa Richarda, najbolj priljubljenega angleškega rockerja. Steele je od leta 1956 snemal za založbo Decca in posnel nekaj znamenitih rokenrolov, denimo Rock With The Caveman, Rock Around The Town, Elevator Rock idr.[2] Paul Taylor je Vinceu dal naslov kavarne, v kateri je igral Steele. Znameniti kavarniški klub The Coffee 2 I's je bil zbirališče nadobudnih amaterjev, ki so mrzlično spremljali nove tokove v popularni glasbi. Vince, takrat še Brian, je zbral skupino in jo poimenoval The Play-Boys.[3] Joe Barbera je bil mnenja, da Brian Holden ni ravno najbolj posrečeno odrsko ime in tako sta ime Vince dobila z zavitka cigaret, priimek Taylor pa po igralcu Robertu Taylorju.

Prve resne posnetke je Vince Taylor z The Play-Boys naredil za založbo Parlophone-Odeon; prva mala plošča s pesmima I Like Love in Right Behind You Baby je izšla leta 1958 brez omembe spremljevalne skupine. Malce pozneje je založba izdala verjetno najbolj legendarno Taylorjevo malo ploščo s pesmima Pledgin' My Love in Brand New Cadillac. Ta zadnja je postala najbolj znana Taylorjeva pesem,[4] medtem ko je bila prva vse od leta 1954, ko jo je posnel Johnny Ace, hvaležno gradivo za vse mogoče pevke in pevce; posneli so jo The Platters, Tom Jones, Roy Orbison, Elvis Presley in Emmylou Harris ter drugi.[5] Četudi je pesem Brand New Cadillac vzbudila nekaj zanimanja pri občinstvu, založba ni bila zadovoljna z odmevom in je prekinila sodelovanje s Taylorjem. Podpisal je pogodbo z založbo Palette Records in avgusta 1960 pri tej založbi izdal malo ploščo s pesmima I'll Be Your Hero in Jet Black Machine, vendar spet brez posebnega uspeha.[6] Ker je bil poleg tega še precej vzkipljiv in po besedah članov skupine “značajsko precej nestabilen”, so The Play-Boys začeli delo iskati drugje. Pridružil se jim je Bobbie Woodman in preimenovali so se v Bobbie Woodman Noise. Tako prenovljeni so leta 1961 dobili vabilo za nastop v prestižni pariški Olympii, kjer je kot zvezda nastopal Wee Willie Harris, še en angleški rocker iz kavarniškega kroga.[7] Taylorja je, ker se je medtem spet spoprijateljil s člani svojega bivšega benda, zanimalo, če bi morda tudi smel priti in sodelovati pri njihovem nastopu (dogovorjeni so bili za dva). Na vajah se je odel v črno usnje in si nadel zlato verižico z medaljonom Ivane Orleanske, nakit je kupil ob prihodu v Francijo. Na organizatorje je naredil močan vtis in tako se je začela njegova francoska kariera. Na obeh nastopih je bil napisan na vrhu spiska, založnik Eddie Barclay pa je med septembrom 1961 in januarjem 1962 izdal pet podaljšanih malih plošč in en album Vinca Taylorja.[8] Stari bend se mu je spet pridružil in nastopali in snemali so kot Vince Taylor et ses Play-Boys. Taylor je z Barclayem podpisal pogodbo za šest let, vendar je pri tej založbi izdajal plošče še leta 1972, ko je bila njegova kariera zaradi pijače, mamil in izpadov že v strmem zatonu. Leta 1983 se je poročil z Natalie Minster in z njeno pomočjo poskušal v Švici pozabiti divjo preteklost; v drugi polovici sedemdesetih let je občasno snemal za različne založbe, vendar se ga je sloves vzkipljivca in nezanesljivca vztrajno držal. Z ženo sta v Švici živela v vasi Epalinges; tam sta med drugimi živela tudi Simenon in Jack Palance.

28. avgusta 1991 je Vince Taylor izgubil borbo z rakom. Umrl je na svojem domu v Švici. Jacques Mercier, njegov prijatelj in poznavalec rokenrola, mu je v spomin postavil izjemno informativno in pregledno urejeno spletno stran v francoščini in angleščini. Na strani najdete tudi popolno diskografijo in precej zanimivih anekdot. Ena recimo pripoveduje o incidentu v klubu Le Cadran, kjer so nekje leta 1967 Taylor in Play-Boysi končevali turnejo. Taylor je bil baje povsem zadet in kar najprej naj bi ponavljal: “Ne bom pel, ne bom pel, nad barom je hud urok, vse bo eksplodiralo, ko bom začel peti!” Prepričevali so ga, da se ne bo nič zgodilo in ga končno le prepričali. Eden od Play-Boysev je Mercierju pozneje povedal:

“Šli smo na oder in butnili v instrumentalno različico pesmi Memphis Tennessee, naravnost iz nje pa v uvod Elvisove pesmi Trouble (v Elvisovem slogu) iz filma King Creole. Uvod smo odigrali in na vrsti je bil Vince, ki je začel peti: “If you …”[9] V tistem hipu je crknilo ozvočenje, luči, vse, ničesar ni bilo več, ničesar … Slišali smo samo Vincea, ki je v obupu vpil v mikrofon: “A vam nisem rekel, zdaj pa je, kar je, a vam nisem rekel?”

Matej Krajnc

Viri:

John Tobler. Who's Who In Rock and Roll. Crescent Books, New York, 1991.

F. L. Worth and S. D. Tamerius. Elvis. His Life From A To Z. Wings Books, New Jersey, 1992.

http://www.ifrance.com/vince-taylor/ (stran Jacquesa Mercierja)

http://www.rockabilly.nl/artists/vtaylor.htm

http://koti.mbnet.fi/wdd/vincetaylor.htm

Priporočena diskografija:

Vince Taylor, Le Rock C'est Ça (Universal, 2003)

Vince Taylor, Vince Taylor (+ 3 Bonus Tracks) (Universal, 2003)

Opombe:

1 Po Elvisovem odhodu v vojsko, to je bil leta 1958 nekakšen mejnik konca prvega rokenrolovskega obdobja in začetek najstniškega popa, ki je prevladoval v letih 1959 in 1960, dokler se ni na vrhovih lestvic ponovno pojavil Roy Orbison, še eden iz legendarnega kroga “Sunovcev” in pop balado spremenil v posebno, dih jemajočo glasbeno zvrst.

2 Tudi Gene Vincent je konec petdesetih in še posebej v prvi polovici šestdesetih let zelo uspešno nastopal v Angliji in tam tudi snemal.

3 Tommy Steele je bil prva prava zvezda rokenrola v Angliji; njegovih najpopularnejših 27 malih plošč in nekaj najboljših pesmi s podaljšanih malih plošč (epejev) in albumov je izšlo v zbirki The Decca Years 1956-1963, ki je izšla leta 1999 pri založbi Universal/Polygram.

4 V prvi zasedbi skupine The Play-Boys je bobnal Tony Meehan, ki je bil pozneje član zasedbe The Shadows.

5 Med drugimi so jo priredili The Clash na legendarnem albumu London Calling, katerega ovitek se je zgledoval po ovitku prvega Elvisovega ameriškega albuma Elvis Presley (RCA 1956). Prav tako kultna je postala še ena zgodnja rokabilijevska pesem o kadilaku; gre za pesem Red Cadillac And A Black Moustache; v petdesetih letih sta jo posnela Warren Smith in Bob Luman, pred kratkim pa jo je za kompilacijo priredb kultnih pesmi legendarne memphiške založbe Sun uspešno oživil Bob Dylan (igral jo je sicer že prej, najbolj opazno na nastopih poleti 1986).

6 Elvisovo različico najdete na njegovem zadnjem (pol)studijskem albumu Moody Blue; ob smrti avgusta 1977 je prišla celo na prvo mesto countryjevske lestvice – umakniti se ji je moral Charlie Rich z uspešnico Rolling With The Flow. Na prvem mestu je zdržala teden dni, nato pa jo je zbila verjetno najbolj znana solistična uspešnica Crystal Gayle, Don't It Make My Brown Eyes Blue. Sestra Lorette Lynn je tistim, ki imajo raje alternativno glasbo, morda bolj znana po sodelovanju s Tomom Waitsom; njun skupni album One From The Heart z glasbo iz istoimenskega filma toplo priporočam, pred kratkim je izšel v ponatisu in je verjetno eno najboljših Waitsovih del, ki pa še čaka na pravo ovrednotenje.

7 V ZDA se je v letih 1958 in 1959 s podobnimi težavami spopadal Roy Orbison. Po odhodu od založbe Sun leta 1958, za katero je posnel samo eno vidnejšo uspešnico, Ooby Dooby leta 1956, je na temeljih uspeha, ki sta ga imela brata Everly z njegovo pesmijo Claudette, podpisal pogodbo z založbo RCA in prišel v roke Chetu Atkinsu. Zelo kratek čas je ostal pri tej založbi kot pisec in izvajalec ter posnel nekaj neuspešnih pesmi, potem pa konec leta 1959 podpisal z založbo Monument in moral čakati še eno leto, preden je njegova tretja mala plošča za to založbo (Only The Lonely) končno postala uspešnica.

8 Harris je imel precej samosvoj slog in ni bil tako izrazita imitacija Elvisa kot večina “kavarniških” nadobudnežev in angleških rockerjev iz druge polovice petdesetih let nasploh, vključno z zgodnjim Cliffom Richardom. Nekatere njegove znane izvedbe so I Go Ape, Rockin' At The Two I's (posvetilo kavarni), Love Bug Crawl itd.

9 Album Le Rock C'est Ça je vseboval v glavnem priredbe pesmi Elvisa Presleyja in Eddieja Cochrana, med drugimi Baby Let's Play House, C'mon Everybody in Don't Leave Me Now. Taylorjeva priredba pesmi Baby Let's Play House je izjemno zanimiva, njena glavna značilnost je zvok tekočega “angleškega” rokabilija z ognjevitimi bobni v uvodu.

10 To sta prvi dve besedi iz omenjene Elvisove pesmi (“If you're looking for trouble / you came to the right place …). S to pesmijo se je leta 1968 začela tudi znamenita Elvisova “vrnitvena” TV-oddaja, ki naj bi mu povrnila podobo upornika in dokazala, da je še vedno sodoben izvajalec. To mu je med letoma 1968 in 1971 z omenjeno oddajo, nizom izvrstnih plošč in nastopov v živo tudi v resnici uspelo dokazati.