Bratko Bibič

HRUP Z METELKOVE: TRANZICIJE PROSTOROV IN KULTURE V LJUBLJANI

Mirovni inštitut, Ljubljana 2003, 223 str.

Knjiga je aktualen poseg. Resda je od izida minilo leto dni, po premlevanju, kopičenju gradiva, prebiranju aktov, deklaracij, izjav o dobrih namenih, neskončnem trosenju političnih nebuloz v zvezi z Metelkovo, raje naravnost, s »severno alternativno Metelkovo«, pa je toliko bolj živa, tvorna v prijemu, analizah, polna zoprnih »zlopamtil« avtorja Bratka Bibiča. Zlobno poparafrazirajmo, da je njena aktualnost ravno v »zastarelosti predmeta« in stanja stvari obdelave. Saj, kdo pa bi se še ukvarjal z Metelkovo, ki je sodeč po rumenkastih tonih javnih občil, ki se imajo sicer za dostojne posrednike in spodbujevalce urbanosti, že »passee«, brezvezna, nemodna, skratka, ni »in«, je pa kar še tu, nekako samoumevno za privesek, socialno in individualno tolažbo, umik, geto ali zadnji plac za žur, karkoli si pod tem imenom posameznik in združba omislita. Najmanj, kar iz Bibičeve knjige potegnemo, je, da so nesporazumi na več straneh – pri tistih, ki na Metelkovo gledajo od zunaj, in pri tistih, ki jo aktivno opazujejo, če ne celo živijo od znotraj. Najhujši so pri tistih, ki profesionalno mislijo kulturo ali vplivajo na odločitve o njej.

Bibič je sicer v glasbenem časopisu in srenji poznani godbotvorni harmonikar. Ker je godbotvorec, kulturni praktik in kritičen družboslovec in s tem premišljevalec o kulturi v družbi, ve, kaj so osnovni produkcijski pogoji »neodvisne«, »alternativne«, »neistitucionalne« kulture. S tem tudi vsakršne kulture v širšem pomenu in v ožjem pomenu »umetnostne produkcije«. In Hrup z Metelkove je po famozni knjigi Pomeni prostora Braca Rotarja – sijajnem brevirju izpred dveh dekad, ki je nujno orodje za premislek o ideologijah v urbanizmu in arhitekturi – prva konkretna, zaresna analiza stanja »konkretnega prostora« v neskončno odlagani tranziciji. Ja, Hrup ...je aktualna, »zastarela« kritika politične ekonomije kulture, ki se prizemljeno giblje na območju Metelkove, v novodobnih prostorskih »ediktih« in rabotah mestne in državne oblasti razbira realije današnje Ljubljane, razkrinkava reprodukcijo normativističnih ideologij kulture skoz institucionalno prostorski ustroj.

Ubada se torej s prostorom, s kulturno infrastrukturo, nje institucionalno, politično, ekonomsko, socialno reglementacijo, z izgubljenimi boji ljubljanske scene za prostor(e). Zato ga pot takoj vodi v zgodovino izgubljanja teh bojev, v razmerja sil, ki so kreirala in kreirajo luknje, praznino, kakršna je zazevala ob notoričnem poskusu dokončne rešitve Metelkove tisto jesen 1993, ko se je bolj brutalno kakor leta poprej začel »urbicid« – z bagersko luknjo v zidovih stavb nekdanje vojašnice.

Zgodovinsko ozadje avtorja vodi do analize strukturnih učinkov infrastrukturne kulturne politike. Bibič je tu popolni determinist. Če je nedostopnost do prostorske infrastrukture za obrobni položaj neodvisne kulture zanj ključen vzrok, daje vedeti, da ni izključen. O tej drugi vzročnosti, vključujoč samo analizo »scene«, ne reče dovolj, ali pač, ponuja izziv za nov uvid, ki bi ob spodobni analizi dopolnil njegov namig, njegov opis strategij scene, specifičen »Metelkova stajl« in vse dobrobiti, ki jih je v desetletju prinesel. Z drugimi besedami, ta novi uvid bi šel v notranji ustroj metelkovske scene, kakor se je transformirala: od začetne »destrukcije drugačnosti« na Metelkovi, ki je vodila do skvota, k zunanjim poskusom normaliziranja stanja (od stigmatizacije, eksotiziranja do kultivacijskih načrtov akademijskega multipleksa) in do »konstrukcije drugačnosti« Metelkove, se pravi skupka praks akterjev Metelkove, proizvajalcev programov in graditeljev, preoblikovalcev prostorov ter konzumentov kulture skvoterskega kulturnega, socialnega, klubskega, turistično-celičnega, skupnostnega in polprivatnega oštarijskega, pohajkovalskega multipleksa (kar je grobo rečeno danes Metelkova). Razmerja silnic, obložena z zglednimi primerami iz novega sveta, je Bibič nastavil. »Zunanji« dejavniki so raz-loženi, razčlenjeni, o »notranjih« bo kazalo šele spregovoriti. Hrup z Metelkove je odlična knjiga. Ko vam bodo skrbniki za urbanistično in arhitekturno podobo in skladen razvoj Ljubljane (ali kateregakoli drugega kraja) in živelj v njej nakladali o mestu in mestnem, o mestni kulturi in o urbanem, jo vzemite v roke. Takisto takrat, ko vam apologeti subkultur servirajo, da nekje (samo od sebe), v nekem prostoru »dogaja«.

Ičo Vidmar