Brian Hinton

JONI MITCHELL: Both Sides Now – The Biography

Sanctuary Publishing, London, 2000, 327 str.

Biografijo o Joni Mitchell sem s poškodovano naslovnico in po znižani ceni našla zgneteno pod kupom knjig v eni naših osrednjih knjigarn v Ljubljani. Na oddelku s popularno godbo sicer, na policah, kjer je knjig s podobno tematiko vedno manj …

Brian Hinton se je biografije o Joni Mitchel lotil sistematično. Predvsem je izbrskal neštete intervjuje, ki jih je dala Joni v času umetniškega delovanja, in ogromno količino glasbenih kritik in odmevov, ki jih je njeno delo zapustilo in so zabeleženi v katerikoli medijski obliki. Vso to goro podatkov je Hinton razporedil v šest obsežnih poglavij z uvodom in z dragocenimi podatki o umetničini diskografiji. Vse citate in navedbe lahko na koncu, v dodatku knjige, pregledamo v zajetni bibliografiji. Resnično, enormno delo.

Tako nam iz izjav, ki so bile nekoč že objavljene, avtor sestavlja kolaž o eni najpomembnejših glasbenic popularne glasbe dvajsetega stoletja. Razpiše se, na primer, o Joninem načinu pisanja besedil, o njenem igranju kitare, o njenih »čudnih« akordih, ki so tako specifično odzvanjali v njenih pesmih, o načinu ustvarjanja melodij, o njenih življenjskih vzponih in padcih, o umetnosti, glasbi, slikarstvu. Znani so njeni pogledi na glasbeno industrijo, na producentsko delo, na žensko vprašanje, na vpliv, ki ga je s tridesetletnim ustvarjanjem zapustila.

Joni v prvi vrsti govori o sebi in svoji glasbi kot umetnosti, ki ji posveča vse svoje vitalne sile. Je disciplinirana glasbenica, ki ve, kaj hoče. Namesto velikih odrov in množic pod seboj, je veliko raje nastopala po majhnih klubih, kjer je stik s publiko pristnejši. Rada je imela, da so jo ljudje poslušali, ji prisluhnili, zato niso bili tako redki trenutki, ko je koncert prekinila in zahtevala minimalen posluh. Ob prebiranju odzivov na Jonine koncerte iz raznih obdobij njenega življenja se mi je zdelo zanimivo predvsem to, kako so jo nekateri kritiki in kritičarke korektno ocenili že na samem začetku in kako so jo drugi (celo slavni Nick Kent) vsaj spočetka predstavljali v skorajda omalovažujočem tonu. Stvari, ki ti takole, z malo časovne razdalje, dajo misliti. Vsaj morale bi dati misliti vsakomur, ki se ukvarja s kritiko glasbenopopularnih žanrov. Ne soditi prehitro, na osnovi začetnih vtisov, zunanjosti, ozkih žanrskih okvirov, tudi seksapilnosti, če že hočete. Joni Mitchell je prešla vse faze umetniškega razvoja, imela je v sebi izoblikovano vizijo glasbenega razvoja, ki se ni omejevala z glasbenimi žanri, z oblikami, z načinom delovanja. Delovala je sama (je ena prvih pravih songwriterk, ki jo lahko mirne duše postavimo ob bok Leonardu Cohenu, Neilu Youngu in Bobu Dylanu), iz folk pesmic je prešla v klasično rockovsko zasedbo, ko jo je ta omejevala, je poiskala nove poti izražanja, nove zvoke, nove sodelavce. Nenehno. »Ne ustvarjam glasbe, ki te zagrabi v prvem trenutku, ko jo slišiš, ustvarjam jo v bistvu za vse življenje.« V praksi je do popolnosti uveljavila termin »world music« veliko pred tem, ko so ga v opisni koncept vnesli glasbeni kritiki. Zdi se, da je v polni meri zaživela v čisti improvizaciji, blizu jazzovskemu muziciranju. Nobeno naključje torej ni, da jo je k skupnemu projektu povabil Charles Mingus.

Joni Mitchell je relativno zgodaj dosegla status ikone, povsem svobodne, bogate in neodvisne ženske, ki živi s tistim, ki si ga izbere, ki ne podlega pritiskom diskografskih hiš (saj je bila sama lastnica dveh). Zelo težko bi sicer primerjali razmere v glasbi takrat (obdobje sedemdesetih let prejšnjega stoletja) z današnjimi. Toda vseeno, čisto človeška drža in izbira življenjskega sloga Joni Mitchell je bila v tistem času pogumna, drzna in zelo drugačna od večine. Ne bi ponavljala njenih odločilnih življenjskih odločitev (preberite biografijo), toda dejstvo ostaja, da se je Joni vedno odločila za smer, ki je bila bližje njenemu srcu in duši in veliko manj uveljavljenim družbenim konvencijam. Da o kakšnih vrednotah ne razpravljam posebej. Vse trpko in grenko, vse muke odločitev, strasti in silna človeška občutljivost so dobesedno prehranjevale njen umetniški vrelec. In nam zapustile plejado večnih melodij, dobesedno klasik.

Varja Velikonja