ATOMIC/SCHOOL DAYS

Nuclear Assembly Hall

Okka Disc, 2004

ZU and SPACEWAYS INC.

Radiale

Atavistic, 2004

Še eno presenečenje za ljubitelje novega jazza? Ali je lahko poslušalec še presenečen nad količino izjemne jazzovske godbe, iniciirane v kreativni čikaško-skandinavski navezi, ki se je prek PB Tenteta in Territorry Banda razprla čez osrednjo Evropo ter svojo dosedanjo ekspanzivno pot sklenila v večnem mestu? Seveda ne. Vedno bolj se lahko navajamo nanjo in z njo vedno znova zvišujemo kriterije prepoznavanja dobrega od zgolj povprečnega v novih jazzovskih godbah. Uspehe, ki so jih deležni posamezni člani omenjenih navez, lahko pripisujemo dejstvu, da je jazz danes morda po nekaj desetletjih spet bolj jazzovski, a ne v posnemanju in točnem prebiranju jazzovskih klasikov bebopa in freejazza, ampak v pristopu do glasbila kot umetniškega orodja, ki samo z vzneseno abstraktno uporabo najde skupno točko med ustvarjalcem in poslušalcem. Vznesena posamična in skupinska igra pa je glavna značilnost prav vseh udeležencev na obeh albumih.

Čeprav je na obeh hkrati prisoten le en glasbenik (Ken Vandermark), pa združevanje skupin in skupinske godbe ni osamela praksa drugih sodelujočih, ko govorimo o studijskih projektih članov Atomic in School Days, da ne omenjamo Zujevce in Spaceways Inc., katerih izdelek je ravno rezultat skupne evropske turneje in skupnih nastopov na nekaterih koncertnih prizoriščih. Pred dvema letoma smo tako lahko slišali odličen skupni dvojni album DKV in AALY z naslovom Double or Nothing, tokrat pa je založba Okkadisc skupaj z glasbeniki naredila še korak naprej. Tako Atomic kot School Days sta kvinteta, ki ju povezuje že večkrat opevana norveška ritem sekcija: Ingebrigt Haker Flaten in Paal Nilssen-Love. Album je nastal v dveh studijskih snemalnih dnevih v Oslu, ko sta obe skupini nastopili na tamkajšnjem jazzovskem festivalu lanskega avgusta. Devet daljših skladb, razdeljenih na dva ploščka, so prispevali prav vsi glasbeniki tega ad hoc okteta, s tem da je pihalec Fredrik Ljungkvist prispeval dve. Skupna ideja in poznavanje drug drugega sta prinesla izjemno glasbeno zadovoljstvo, ki paradira v vseh elementih, ki so značilni za dober jazzovski (dvojni) album. Nuclear Assembly Hall je nadgradnja dosedanjih albumov obeh zasedb (vsaka ima po dva) predvsem v odpiranju nove zvočnosti, ki se je ponudila avtorjem skladb. Prav vsi so jo dodobra izkoristili, naravnost neverjetno polna in naravna pa je skupna zvočna slika, ki bi jo praviloma lahko pripisali le zasedbi, ki igra skupaj desetletje in več.

Radiale ponuja nekaj drugega. Je bolj album skupine Zu, pri katerem sodelujejo člani tria Spaceways Inc., Ken Vandermark v prvih štirih pesmih ter ves trio v drugih štirih, ki so del skupnega koncertnega repertoarja; kot je značilno za začetke delovanja tria, preigravajo komade Georgea Clintona in Funkadelic ter Suna Raja s komadi, kot sta Trash A-Go-Go in We Travel Spaceways. Tako je prvi del albuma zelo zujevski z njihovim tipično hardcorovskim jazzy pristopom, ki na koncertu pride nekoliko bolj do izraza. Ko se v drugem delu priključijo Spaceways Inc., album pridobi zvočno globino in prodornost – v nogometnem žargonu: čeprav je bil že prvi polčas dober, je rezultat prinesla šele menjava. Radiale so fantje posneli v Chicagu v prvih dneh lanskega septembra.

Bogdan Benigar