AUER-DELMONI-ROSEN

Franz Schubert: Trio for piano, violin and violincello in E Flat, Opus 100; Sonatina in G Minor, Opus 134

Clarity, 2004

Akademsko izobraženih poznavalcev naša pisanja ne bodo preveč zanimala, saj iz lastnih izkušenj vem, da večina misli, da mora imeti človek glasbeno akademijo, da bi razumel glasbo in da bi znal ločiti zrnje od plevela. To seveda ne drži. Tudi v krogih klasične glasbe se namreč srečujejo s težavo kulta osebnosti. Če bo neki sodobni skladatelj napisal novo delo, se bo moral pošteno potruditi, da bo vzbudil pozornost kritikov; če bomo v mestu priča izvedbi glasbenega dela kakšnega izmed legendarnih skladateljev, pa bodo radijski valovi in časopisni stolpci polni takšnih in drugačnih razglabljanj. O tej plošči bi rad napisal nekaj besed predvsem zato, ker je odlično posneta. Ljubitelji dobrega zvoka smo tukaj v rahli prednosti zaradi tega, ker lahko pišemo tudi o kakovosti posnetka in podobnem in tako skušamo občinstvu glasbo približati iz nekega drugega zornega kota, ki praviloma ni le muzikološke narave in zahteva tudi druge vrste znanj. Eno najbolj zanimivih teorij, kar zadeva snemanja klasične glasbe, sta (med drugimi) razvila prav Ed Woods in Kavi Alexander, saj sta klasično glasbo začela znova snemati z dvema naravno uravnoteženima mikrofonoma. Pod ploščo se je kot producent podpisal Ed Woods. Takšen način snemanja je najbolj smiseln, saj (to je po svoje absurdno) izključi neposreden vpliv snemalca in producenta na sam zapis glasbe. Z več mikrofoni namreč snemalna ekipa velikokrat prevzame vlogo dirigenta, kar je nesmisel. Seveda je takšen avdiofilski način snemanja z dvema mikrofonoma najbolj kočljiv pri velikem orkestru (glej pogovor s Kavijem Alexandrom v eni od starejših Musk), pri majhnih zasedbah, kot je trio pianista Edwarda Auerja, violinista Arturoa Delmonija in violončelista Nathaniela Rosena – vsi trije glasbeniki so prekaljeni mojstri, o katerih je bilo mogoče brati tudi v najbolj uglednih revijah –, pa ne prinaša večjih težav, saj je idealno namestitev glasbenikov v odnosu na fiksno postavitev mikrofonov razmeroma lahko najti. In kaj zapisati o sami glasbi? Franz Schubert (1797–1828, Dunaj) je predstavnik glasbene romantike in sodi med najslabše izobražene velike skladatelje. Samo enkrat je nastopil na koncertu, živel je boemsko življenje in umrl v revščini. Med njegova ključna dela sodi osem simfonij, med katerimi za najboljšo velja simfonija številka 7 v C duru. Pa še ta zanimivost: Schubert je igral kitaro, ki si jo lahko ogledate v muzeju na Dunaju. Za njegovo glasbo je značilno, da je dosledno podrejena melodiji in takšna je tudi ta plošča. V pomoč za prijetno poslušanje vam bo tudi obsežna spremna beseda. Ja, ob vsej drugi glasbi se včasih prileže kakšna dobro posneta plošča klasike. Mislim, da vam ne bo žal.

Jane Weber