LE CHAUFFEUR EST DANS LE PRÉ

Fausto

Samozaložba, 2004

LE CHAUFFEUR EST DANS LE PRÉ

Transe Saharienne

Samozaložba, 2004

V prvi četrtini letošnjega leta nas je skupina Le chauffeur est dans le pré iz Montpelliera presenetila kar z dvema kulturno nadvse pisanima ploščama. Že sam začetek delovanja tega južnofrancoskega seksteta, ustanovljenega konec 90. let, zaznamujeta multilkulturni pristop k glasbi ter čim bolj neposreden in pristen stik z ustvarjalci in občinstvom, v katerikoli državi že igrajo. Tako ni čudno, da je bil njihov »demo« posnet v Pragi, njihova prva plošča Adrar des Iforas pa je bila plod sodelovanja z različnimi tuareškimi glasbeniki na severu Malija.

Fausto je v resnici šele njihov drugi pravi samostojni studijski album; enako kot predhodnik Pimpante bouchère prinaša čudovito prepleten izbor glasbenih tradicij in zvrsti. Kot skupina označuje slednje, je na posnetkih slišati zlasti t. i. romski musette, šansone ter instrumentalne improvizacije, ki so močno balkansko in »orientalsko« navdahnjene. Skupino sestavljajo klarinetist, trobentač ali tubist, saksofonist ali kitarist, tolkalec, akordeonist in kontrabasist. Polovica od njih občasno tudi poje, vse skladbe pa so napisali sami.

Album na splošno označujejo poleg zvočne pestrosti še živahnost, energičnost ter šaljivi pristop. Že sama plošča nosi ime po naslovni skladbi, ki opeva legendarnega italijanskega kolesarja izpred približno pol stoletja, Fausta Coppija. Za zvok skupine sta značilna popolna akustičnost (razen enega samega krajšega »atmosferskega« sampla) ter enostavna produkcija posnetkov, brez odvečnih nasnemavanj in mešanj, ki bi posnetkom odvzeli neposrednost in življenjskost. Večina skladb je instrumentalnih in s hitrimi ritmi, ki se nekoliko umirijo ob nekaj zapetih pesmih; mnogokrat se tako zgodi tudi v uvodnih delih skladb, katere počasne začetke s samo nekaj glasbili zvočno kmalu nadgradi in pospeši celotna zasedba.

Tak je primer skladbe Sigmund, edine, ki se pojavi tudi na zadnji plošči Transe Saharienne. Kot nakazuje že naslov, prinaša ta album nadaljevanje omenjenega sodelovanja s tuareškimi glasbeniki, ki so jih člani Chauffeurja spoznali med glasbenim popotovanjem po severu Malija. Posnetki so nastali v začetku lanskega leta, ko je skupina na večtedensko gostovanje in krajšo turnejo povabila tri markantne glasbenike iz vasi Aguel´hoc na obrobju saharskega gorovja Adrar des Iforas.

V času skupnega bivanja so se glasbeniki posvetili skupnemu igranju, aranžiranju in razvijanju skoraj izključno samo tuareške glasbe. Chaufferju so se pridružili Nina Maïga s čudovitim nežnim glasom ter »puščavska blueserja« na kitarah in petju, Yaya Samaké in Moussa Ag Sarit. Tudi pri tej plošči gre za podobno lastnost kot pri Faustu, torej za večinsko akustičnost in odsotnost kakršnihkoli »sofisticiranih« produkcijskih prijemov. Transe Saharienne odlikujejo izredna zvočna spojitev prispevkov glasbenikov obeh kultur, to odločno potrjuje Chaufferjevo vodilo, ki želi prikazovati univerzalnost glasbe ter z njeno pomočjo presegati geografske in kulturne meje. Skladbe na albumu v glavnem temeljijo na kitarski ritmiki saharskega »bluesa«. Ta prihaja v čistejši obliki do izraza v uvodnih delih, potem pa se instrumentalno ter ritmično močno popestri in preplete s tolkali, akordeonom in pihali. Slednja izstopajo zlasti pri instrumentalnih soliranjih in v pasažah med verzi. Kljub pretežni živahnosti skladb je morda biser plošče umirjena Nina et Nina, eden najbolj nenavadnih posnetkov, ki v ospredje postavi hipnotično Ninino petje, spremljano samo z akordeonom ter kontrabasom.

Zlasti ob instrumentalnih skladbah z obeh albumov se zdi, da nas recimo od tuareške glasbe do melodičnega izročila Balkana in južne Francije loči samo majhen, a premišljen korak, ki ga zaznamuje velika glasbena in kulturna razgledanost. Ali pa morda še boljše: izreden občutek za razumevanje in spoštovanje plodov drugih kultur, ki nas vse lahko duhovno samo obogatijo. Glede na to, da Le chauffeur est dans le pré tudi v prihodnje načrtujejo nadaljevanje »malijskega projekta« in vzpostavitve stikov in ustvarjanj z drugimi glasbenimi tradicijami, si lahko od njih v samostojni zasedbi in z različnimi gosti obetamo še nadaljnje edinstvene in nenavadne zvočne izdelke, ki bi si zaslužili še več mednarodne pozornosti kot do sedaj.

Janez Pirc