Letnik: 2004 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Marta Pirnar

THE CURE

The Cure

Geffen Records/Multimedia, 2004

Minila so štiri leta in Robert Smith je spet na sceni. Pravzaprav je po izidu novega albuma The Cure dišalo že kakšno leto prej, saj so o tem, da je spet v pravem glasbenem razpoloženju, pričala Robertova nadvse zanimiva glasbena sodelovanja. V plesne vode so ga prijazno pahnili belgijski didžej in producent Junior Jack z uspešnico Da Hype in nemška didžeja Blank and Jones, ki jima je Smith odpel odlično The Forest, med drugim pa je sodeloval še s priljubljeno ameriško zasedbo Blink 182 (pesem All Of This), z nekdanjim Nine Inch Nailovcem Chrisom Vrenno in njegovim projektom Tweaker (pesem Truth Is) in legendarnim kitaristom Davida Bowieja Earlom Slickom (pesem Believe).

Robertovi izleti v druge glasbene žanre so prav tako nakazovali ustvarjalno odprtost, ki je dopuščala možnost, da se pri snemanju novega albuma ustvarjalna moč The Cure ne bo osredotočala le na Smitha in na člane njegove skupine, s katerimi sodeluje zadnjih dobrih deset let. In zgodilo se je: darkerski guru se je odločil tvegati in skleniti kompromis, tako da je producentsko taktirko, ki jo je doslej vedno trmasto držal v svojih rokah, tokrat prepustil enemu od trenutno najbolj vročih producentov, Rossu Robinsonu. Ustvarjalna poroka med Smithovim melanholičnim romanticizmom in rahločutnim producentom, ki je pionirsko zakoračil v nu metal in v rockovska nebesa katapultiral tudi zasedbe, kot so Limp Bizkit, Korn in Slipknot, je uspela nekoliko razbiti monotono curovsko melodiko in vanjo vdihniti nekaj več raznovrstnosti, če ne kar živahnosti in življenjske energije. Kompromisi, ki so jih Ross, Robert in njegova zasedba morali sklepati med samim studijskim procesom, so seveda slišni, a to kvečjemu pozitivno vpliva na album kot celoto. Zvok The Cure na novem albumu po eni strani zveni nekoliko manj subtilno in bolj neposredno, manj monotono in veliko bolj ritmično, manj inertno in veliko bolj odprto. Tako se Robertova obširna poetična besedila, ki so tako kot vedno polna življenjskih spoznanj (npr. alt.end), nostalgičnih ljubezenskih spominov (npr. Labyrinth in Before Three), pa tudi jeze in besa (ena boljših protibushevskih glasbenih izjav Us Or Them), tokrat kopajo v veliko bolj kristalni vodi, ki pa kljub temu sem ter tja še vedno zaide v močvirja in tolmune, kjer se Smith že od nekdaj počuti najbolj doma. Izjemno osvežujoče deluje tudi Smithov glas, ki še posebej v pesmih Lost ter Us Or Them zasije v vsem razponu in čustvenem krču. Vrhunci albuma so gotovo presenetljivo poskočna The End Of The World, ki zvočno spominja na zlato dobo The Cure, politična Us Or Them, ljubezenska intimno izpovedna (I Don't Know What's Going) On in zadnja Going Nowhere, ki že v naslovu obljublja, da se bo Robert Smith čez nekaj let spet vrnil. Z novimi idejami, novimi sodelovanji in novim fantastičnim albumom. Saj drugačnih Robert Smith po mojem mnenju sploh ne zna delati.

Marta Pirnar