SUSIE IBARRA

Folkloriko

Tzadik, 2004

Folkloriko je drugi album, ki ga je mlada newyorška tolkalka izdala pod svojim imenom. Če je bil prvi Flower After Flower izrazito konceptualen z bogato instrumentalizacijo, se zdi Folkloriko bolj nadaljevanje albuma Songbird Suite, ki ga je Ibarra izdala z osnovnim triom, v katerem sta še pianist Craig Taborn in violinistka Jenny Chei. Ta zasedba na albumu Folkloriko zvočno in časovno prevladuje, čeprav ga odpira Ibarrin duo z Robertom Rodriguezom, ki se močno navdihuje v filipinski tradiciji, kjer ima Ibarra del svojih korenin. Zanimivo je, da skoraj desetminutni tolkalni duo močno začrta ves album, saj tudi glasba tria v skoraj 40-minutni skladbi Lakbay ostaja v enakem razpoloženju, v katerega avtorica spretno in s pravim občutkom za dinamiko vgrajuje različne zvočne kombinacije in jih razvija; poznavalec Ibarrove jih zlahka prepozna kot značilno njene, četudi jih tokrat ne moremo prepoznati kot izrazito jazzovske. Pri tem ji pomaga tudi odlična trobenta Wadade Lea Smitha, ki gostuje v treh delih devetdelne suite Lakbay, ki jo avtorica lepo opisuje kot enodnevni glasbeni portret filipinskega priseljenskega delavca.

Folkloriko je verjetno bolj kot katerokoli drugo Ibarrino delo povezano s kulturnim izročilom njenih prednikov; to je že samo po sebi privlačno, zavito v značilen avtorski izraz Ibarrove pa zaživi znova in se preizkusi v svetu sodobne urbane godbe. Je še en izdelek, ki pomembno prispeva k njenemu vedno bolj prepoznavnemu ustvarjalnemu opusu. V živo ga bomo lahko preverili že to jesen.

Bogdan Benigar