Letnik: 2004 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Luka Zagoričnik

MARGARET KAMMERER

To Be An Animal In Real Flesh

Charhizma/Morr, 2004

S prvencem južnotirolske pevke Margaret Kammerer se potapljamo v svet prekajenega jazza in primitivnega bluesa in folka, sodobnega rocka in njegovih perverznih umetniških teženj ter v sodobno digitalno prevračanje zvočnih osnutkov. Obujamo pariško dekadenco prejšnjega stoletja v prepesnjenju in uglasbitvi Antonina Artauda , E. E. Cummingsa, Anne Carson in Paula Celana v izjemnem avtorskem projektu, ki se brezbrižno prepušča samosvojim refleksijam gostujočih glasbenikov in remiksantov ...

Ti reflektirajo sodobnost, saj predstavljajo izjemno raznoliko in v zadnjih nekaj letih skrajno profilirano berlinsko glasbeno sceno, v kateri se na povsem sebi lasten način mešajo pop glasba in radikalnejše zvočne tradicije. Berlin v zadnjih letih namreč ne utripa le v tehno ritmih. Po njem se le še bežno podijo duhovi poindustrijske dobe v podobi godbe Einstürzende Neubauten, zvočnost sodobnega Berlina pa postaja skrajno eklektična. Cenovna dostopnost tamkajšnjega urbanega življenja je v mesto pripeljala kup tujcev, umetnikov, ki v nekdanjem razdvojenem mestu tkejo niti vznesenih umetniških tvorb. Plošča To Be An Animal In Real Flesh Margaret Kammerer navkljub koketiranju s preteklimi modernizmi v poeziji iz različnih zgodovinskih obdobij in geografskih koordinat pooseblja prav ta moderni utrip mesta, še posebej glasbene sredine, ki s kozmopolitsko naravo rahlo spominja na New York osemdesetih let. Sodobna berlinska scena namreč ne samo premika koordinate v sodobnem glasbenem izročilu elektronskega značaja, pač pa se tam snuje neobremenjena multižanrska godba, ki hudomušno vnaša izročila različnih zvočnih avantgard v konformistično naravo pop glasbe. Ravno v tem je prvinska kvaliteta te plošče, ki aludira na Kurta Weilla in Bertholda Brechta, vendar umeščena v rdeči žamet zakajenega postsocialističnega bara s krofi za Johna Kennedyja, na odru pa Margaret Kammerer z glasom in kitaro. Prizma se nato pokveči skozi binarno digitalno tehnologijo, utelešeno v ekranu laptopa. Pri tem nastaja izjemna godba, s katero prebujamo nebo nad Berlinom …

Margaret Kammerer je študiran glas, z izkušnjami v sodobnem jazzu in improvizirani godbi v sodelovanjih s Fredom Frithom (Pacifica; Tzadik ) in z Lawrenceom »Butchem« Morrisom (z ansamblom Ewa Kant), ki rad posega po pesniških govoricah, ki se nato stopijo v skrajno okleščeni, razgaljeni zvočni svet čutne, občutljive, a hkrati robustne vokalne interpretacije in primitivnega strunanja. V glasu Margaret Kammerer je nekaj, kar presega polikanost pop forme, nekaj ščemečega, kar te moti, a obenem neustavljivo privlači. Poseduje namreč tisto žametno lenobnost počasi vijočega se cigaretnega dima v salonskih barih, v katerih kljub dekadentnemu razvratu čutimo osamo in melanholijo. Slednjo Margaret Kammerer pretvori v moč, nosilno izrazno sredstvo, ki veje iz vseh njenih uglasbenih pesmi, kot je surovo zveneča uvodna poema As Your Nightly Dreams Anne Carson – nežna, krhka, a globoko v barvi glasu tudi grozljiva pesem. Vsaka pesem na albumu dobi tudi svojo refleksijo, s tem pa popolnoma novo zvočno dimenzijo. Omenjena poema dobi sanjavo, lebdečo podobo, kjer se surovost stopi ob magičnem klavirju Chrisa Abrahamsa in avstralske zasedbe The Necks. Carry Your Heart With Me ameriškega pesnika E. E. Cummingsa poleg vibrata v variacijah glasu Margaret Kammerer nosi predvsem raskava trobenta nemškega prvaka sodobnega jazza in improvizacije Axela Dörnerja, Christof Kurzmann pa jo z nasnemavanjem glasu in s cefranjem kitarskih akordov spremeni v utripajočo, raztelešeno ritmično pop miniaturo. Skladba Facing It najbolj zaživi v svoji remiksani različici. B. Fleischmann ji namreč doda zapeljive repetitivne klavirske vzorce in miniaturne elektronske ritme, ki so krasili že njegovo izjemno lansko stvaritev, ploščo Welcome Tourist. Nasploh je ena izmed fascinantnih odlik plošče Margaret Kammerer njena konfrontacija ogolelih akustičnih skladb z remiksanimi različicami, ki prav vse odsevajo karakter in ustvarjalni milje ustvarjalca, ki se jih loti. Somewhere I Have Never Travelled, še ena pesem E. E. Cummingsa, nas z dodatkom kitare in programiranih bobnarskih deviacij Freda Fritha spomni na njegovo preteklo delo s pevkami, denimo s Haco, Tenko in Dagmar Krausse v zasedbi Art Bears. Willow C'est que j'aime se z izrazitejšo basovsko kitarsko linijo, bolj grobo in neartikulirano vokalno interpretacijo in nervozno tolkalsko ritmiko Tatsuye Yoshide približa punkovskim vodam nekaterih sodobnih japonskih rockerskih odbitkov. Vrhunec plošče pa je miniaturni remiks skladbe The Bright Stones britanskega mojstra gramofonske manipulacije Philipa Jecka. Če Margaret Kammere predvsem uglasblja poezijo, se moč njenih interpretacij napaja predvsem iz svobodne asociativnosti in metrike, v eksperiment in razdiranje besede pa ne poseže. Zato prek ciklanja plošč poskrbi ravno Jeck, ki ustvari večplastno mojstrovino s temačnim podtonom in grozeče zmaličenim glasom, ki opušča narativo in pomenskost in se pretvarja v zgolj zvočno prvino.

Plošča To Be An Animal In Real Flesh je plošča raznolikih obrazov in značajev, ki se utelešajo v osebi, glasu in ustvarjalni viziji Margaret Kammerer. Čeprav plošča izhaja iz zapeljive oblike pesmi, je težji zalogaj, ki ostane v tebi in zahteva širšo artikulacijo in podoživljanje. Subtilen preplet akustike in elektronike, sodobnosti in preteklosti je mogočen klic iz ene izmed najbolj kreativnih glasbenih sredin, ki ga ne smete zamuditi … (www.charhizma.com)

Luka Zagoričnik