Letnik: 2004 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: BIGor

KIKS

Kiks

ŠKUC, 2004

Ne vem, kam vozi ta slovenski vlak, ampak naš rock se v slepih ulicah, ki jih diktira »svetovna« popularna glasba, ne znajde. V podobni zgodbi smo kot slovenski film, za katerega so dolga leta veljali drugačni kriteriji ocenjevanja kot za drugo filmsko produkcijo. Nekoč ni bil potreben PR, da bi kakšna pesem ponarodela, morala je biti le dobra. Danes s težavo najdeš komade, kot so (bili) Život je feferon, Totalna revolucija in Vahid. Prav za takšnim zloglasnim hitom težijo Kiks, a ga žal ne ustvarijo. Preveč so intimni, osebni, vase zaprti, z mračnimi besedili rišejo svet, ki se nas ne tiče, zato se s težavo poistovetimo z njimi. Ali gre morda za opozorilo, da nam res vlada dolgčas? Četudi smo v času ponovne »svetovne« revitalizacije rocka, tega ni čutiti v energiji in naboju skupine Kiks. Zasedbo, ki jo tvorijo svojevrstni veterani slovenske rockovske scene 90. let (Dicky B. Hardy, Disko Kings, Erotični, Minusi), brez težav zbašemo v krog t. i. stoner rocka, čeprav so miselno v drugem filmu. Prej pristajajo na predpunkovsko dobo napalmovih kitar in s prvencem budijo apetit po The Stooges, a težka, pojoča kitara, ki je bolj ali manj v solističnem elementu, jemlje ritem sekciji psihedelični veter. Vržena nam je bakla starikavega (hard) rocka in v zbledelem soju punka jim manjka energije in tudi domišljije, s katero bi presenetili poslušalca. Ni švigajočih isker, ki bi nas opekle, ni razigranosti, prav nasprotno: razvlečene pesmi tlačijo depresijo še globlje. Ali kot ugotovi sam pevec Niko na samem koncu prvenca: »Vsak od nas se enkrat pokvar'.«

BIGor