Letnik: 2004 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Aleš Rojc

LASSE MARHAUG

The Shape of Rock To Come

Small Town Supersound, 2004

Lasse Marhaug je sicer še mlad, a delaven in hiperaktiven možakar, ki je od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja pri lastni založbi izdal že več kot sto kaset v nizki nakladi, dokler se ni pridružil v glasbenem svetu bolj dostopnim skupinskim projektom. Verjetno je najbolj dejaven v morda le poldrugo desetletje stari, a razbohoteni elektronski noise produkciji iz Norveške in najbolj zaslužen zanjo; še najbolj se je ustalil v paru s freejazzovskim kitaristom Johnom Hegrejem pod imenom Jazzkammer. Skupaj sta podprla turnejo in solistični posnetek pevke in improvizatorke Maje Ratkje, ki smo jo pri nas v duu Fe-mail že poslušali na festivalu Mesto žensk, ter posnela koncert z zvočno sorodnim noise gurujem Merzbowom. Poleg tega je Lasseja najti v komajda pregledni kopici projektov, od katerih je vredno omeniti vsaj še multimedijski organizem Origami Replica, skozi katerega je prešlo že okrog dvesto glasbenikov in drugih mlajših norveških umetnikov.

Lasse, čigar obraz z bolečim krikom in besnim mahanjem z glavo ustvarja abstrakten lik na naslovnici njegovega prvega solističnega projekta The Shape of Rock To Come, pa je vendarle odraščal, kot pravi sam, s punkom in skrajnim death metalom v uhljih in na domačem kasetofonu. Morda ob naslovu omenjenega projekta odzvanja drugačne čase pričakujoča fraza, kakršna v tu znani, baje pred kratkim končani tranziciji zlahka dobi prizvok cinizma, če že ne spomni na tisti nepreklicni prihod neke »nove stvari«, ki jo je svojčas z albumom podobnega imena v svet spravil Ornette Coleman s kvartetom. Samostojni izdelek Lasseja Marhauga sicer nima ničesar skupnega z Ornettom – razen morda v izkoriščanju »nepravilnosti«, a tu na način navidezne elektronske motnje –, z rockom pa le komajda razpoznavno bučanje do konca popačenega in distorziranega zvoka električne kitare, ki je zajeten del zvočnega gradiva. Tako bi bil lahko ta posnetek nekakšen tribute vsem tistim tulečim kitaram, ki jih je Lasse verjetno do obisti prežvečil že v preteklosti. Prepoznavna kitarska distorzija torej tu služi kot priljubljen zvočni vir, ki se razpenja od ambientalnega hrupa do čiste zvočne agresije.

Brez prekinjanja in v ritmičnih zankah kontinuiranega napada z enega mesta šum, ki je tu le nekakšen »obči kraj« stalnega vračanja, oblikuje nekakšen ambientalni prostor, v katerem se včasih odvija mala hrupna bitka, ki bi lahko simulirala denimo v improvizaciji znane pogovore med dvema instrumentalistoma; drugje pa tako oblikovan prostor skoraj neopazno spremeni obliko, kar pri poslušajočem rado ustvari vtis neenakomernega popotovanja. Začetni, kar dvajset minut dolg kos Sleeper bi bil lahko ambientalen uvod v album, če se ne bi v začrtano zanko bučanja kitare vmešavali hrupni naleti elektronskih zvokov. Skozi nekakšno potovanje do učinka uničenega predvajalnika zvoka se ti nakopičijo v visokofrekvenčnem kosu Magmadiver in izničijo kakršnekoli kitarske konotacije; tako dosežena srhljivost je v mnoštvu nakopičenih oblikovanih šumov že blizu srhljivosti Hitchcockovih Ptičev. Kitarskim žanrom je plošček še najbliže v sklepnem kosu It Is My Kind Of Top, ki sloni na kitarskem vzorcu benda Thorns, dokler ne utihne pred končnim elektronskim maličenjem ter morda bučanjem pogrebnih zvonov.

Aleš Rojc