JONI MITCHELL

Woman Of Heart And Mind (DVD)

Eagle Vision, 2003

Joni Mitchell je vsestranska umetnica, slikarka, pesnica in glasbenica, katere lik me spremlja od otroštva. Njena glasba je preprosto povedano večna, način njenega umetniškega ustvarjanja pa nevsiljivo prepričljiv in nežno odporen na vse pritiske medijskega trga. Njena zgodba je prav s tega vidika poučna za vse tiste, ki jih zanima, kako v kaotičnem svetu popularne glasbe ohraniti lastno integriteto, iskrenost, moč umetniškega izraza in se obenem v vseh teh desetletjih obdržati na površju. Kako ostati skozi čas isti, samosvoj, avtentičen in obenem drugačen, nov, odprt različnim izzivom. Večno in klasično vprašanje, na katero bi lahko priredili več debatnih večerov … Nekaj odgovorov na to vprašanje nedvomno ponuja skorajda že dokumentaren film Women of Heart and Mind, ki ga je z veliko mero simpatije, znanja in ljubezni do ustvarjalnega dela Joni Mitchell napisala in režirala Susan Lacy. Pristop žarči žensko tenkočutnost, izpostavlja marsikatere teme, vsebine iz umetničinega življenja, ki jih v tipičnih rockovskih intervjujih pogosto kolegi in kolegice žal izpustijo, češ da niso relevantni za samo delo nekega umetnika ali umetnice. Po pristopu in tudi končnem efektu, ki ga dokumentarec zapusti, bi ga lahko primerjala z razvpitim in nagrajenim filmom Nico – Icon, ki ga je, kakšno naključje, režirala Susanne Ofteringer. Zelo podobno, močno in na trenutke trpko.

Susan Lacy je Jonino zgodbo zajela kronološko. Časovni biografski okvir je v filmu razdelila na obdobje otroštva, glasbene začetke iz šestdesetih let s posnetki iz Greenwich Villagea (NYC) in kasneje iz Kalifornije, kjer je podrobneje opisan boemski predel Laurel Canyon, ki je v tistem obdobju najbolje zajel duha časa. Režiserka je poiskala veliko Joninih posnetkov, osebnih in tistih s koncertnih odrov široma po svetu. Zgodbo pripoveduje v prvi osebi Joni sama, z obvezno cigareto v roki (kadi že od devetega leta, ko je zbolela za otroško paralizo in je veliko časa preležala po bolnišnicah). Pripoveduje umirjeno, zrelo, brez kakršnegakoli občutka kesanja ali obžalovanja česarkoli v svojem življenju. O otroštvu v mirnem kanadskem mestecu, slikarski žilici, želji po plesanju, petju, igranju na klavir, želji po popotovanjih. Veliko tega je uresničila, ker je sledila svoji poti in razvijala svoje talente. Začela je pisati, da je lahko lažje razvijala svoj notranji svet. Življenjske peripetije je vedno mojstrsko prelila v avtorsko delo. Že leta 1967 v prekrasni pesmi Both Side Now izpove v na pol meditaciji in na pol fikciji svoj avtentičen pogled na prvi odločilen spopad s samo seboj in s svetom. Razhod s prvim možem Chuckom je bil nujna izkušnja, ki jo je le še utrdila. Kot da bi takrat šele postala samostojna in prava glasbenica. Razvila je povsem samosvoj slog petja, igranja na kitaro (s prsti drsi po njej kot po harfi) in seveda lirike. Velik vzor pri podajanju besedil je bil vsekakor Bob Dylan. Pisati osebno, v prvi osebi, z močno sporočilno noto, to je bil dejansko ključ, ki ji je takrat odprl vsa vrata. V tem oziru je bila daleč pred vsemi sodobniki in sodobnicami. V filmu se z izjavami o glasbi in liku Joni oglašajo njeni številni prijatelji, glasbeniki, ljubimci in možje, med drugim David Crosby, James Taylor, Erik Andersen, Malka Marom, David Geffen, Herbie Hancock, Larry Kline, Wayne Shorter. Prav ljubezenske zveze in strasti so porodile večino melodij na praktično vseh albumih. Zdi se, da sta bolj kot delovno razpoloženje v procesu ustvarjanja njeno umetnost še posebej podžigali strast in čutnost. Po drugi strani pa je vedno sledila novim potem v razvijanju lastnega glasbenega izraza. Iz nekoč nežne folk pevke se je v skupini razvila v pravo rockovsko frontmenko, sodelovanje z Mingusom je izkoristila tako, da je raziskovala nove meje, nove žanre, jih »prevedla« v svoj jezik in se tako razvijala. Šele ob nadarjenem jazzovskem basistu Jocu Pasteriousu je v glasbi končno dobila basovski zvok, ki ga je vsa ta leta iskala. Veliko je delala skupaj s tonskim tehnikom, akordi, ki so prihajali dobesedno iz njenega telesa, so dajali njeni glasbi posebno barvo in čar.

Film kot retrospektiva na koncu zapusti izreden vtis ženske, umetnice, ki je bila nenehno razpeta med željo po sorodni duši na eni strani in neodvisnostjo po drugi. Ali povedano drugače, kako po eni strani obdržati ljubezen in hkrati neodvisno slediti glasbeni muzi, to je enigma, ki je vseskozi določala življenje Joni Mitchell.

Danes se zdi, da se je Joni kar nekako sprijaznila s tem nerešljivim problemom in se povsem umaknila v intimo slikarskega platna.

Varja Velikonja