Letnik: 2004 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Janez Golič

MOUSE ON MARS

Radical Connector

Sonig, 2004

RADIAN

Juxtaposition

Thrill Jockey, 2004

Mouse On Mars in Radian imajo formalno kar nekaj skupnih točk, glasbeno vse manj. Oboji prihajajo iz nemškega govornega območja, po enkrat so nastopili pri nas, in sicer pred maloštevilnim občinstvom, oboji so novi album objavili isti dan in pri isti založbi, čikaški Thrill Jockey. Resda sta Mouse On Mars album Radical Connector založila v domačem okolju pri lastni Sonig, a zunaj teh meja ju podpira ameriški licenčni partner. Obstaja vsaj še ena podobnost: ne Mouse On Mars ne Radian ne prepevajo v nemškem jeziku. No, Radian sploh ne prepevajo, po drugi strani Mouse On Mars skozi usta drugih prepevata vse več. To sta Jan St. Werner in Andi Toma nakazala že na nekaj prejšnjih ploščah, a tokrat sta z glasovi opremila kar vseh devet zapisov na albumu.

Petje na Radical Connector je še vedno le dodatna oprema ali vsaj funkcionira tako v manipulaciji glavne dvojice. Ko se poslušalec prebije skozi zvočni metež, s katerim Mouse On Mars brišeta sledi vplivov, pravzaprav mu to Mouse On Mars dovolita kar sama, tokrat z mestoma prepoznavnim vokalnim deležem, se izriše bogat spekter retropogledov. Izkaže se, da preteklo sodelovanje s Stereolab ni bilo naključno, le da je bilo podrejeno njihovemu zornemu kotu. Radical Connector koketira precej širše. Skozi nemirne postopke vokodiziranja, popačenja, škrtanja, rezanja – in sploh se zdi, da Mouse On Mars rada uporabita prav vse gumbe in tipke v snemalnem studiu – le pronica duh preteklih desetletij popularne glasbe. Naj si bodo to vokalne harmonije kakih Beach Boys, črnski soul in funk sedemdesetih let, celo disko, narezan hiphop, tudi triphop … S petjem gostujeta le pevec Dodo Nkishi in pevka Njobe, a njuna glasova sta vsakič modulirana do te mere, da pravzaprav slišimo devet različnih glasov. Zato album pravzaprav zveni kakor zbirka remiksov pesmi, ki se niso uspele pravočasno prebiti med najpopularnejše; Je malodane prerez predvsem črnske plesne godbe v primežu sodobnih elektronskih postopkov. In ti glasovi in pesmi same, kolikor jih poslušalec lahko restavrira, sploh niso slabi. Morda bi Mouse On Mars lahko naredili nov obrat: te pesmi bi posneli brez manipulativnih posegov, v izvornem miksu. To bi bilo šele radikalno.

Dunajski trio Radian je v skladanju zvočnih podrobnosti še zahtevnejši. To je kar njihov moto napredka, zdi se, da je vsak drobec zvoka na svojem mestu in opravlja posebej določeno funkcijo. In teh drobcev na albumu Juxtaposition sploh ni malo.

Radian so se tokrat odločili za napornejši, če ne kar nelogični proces snemanja zvočnega gradiva. V domačem, dunajskem studiu so najprej pripravili »elektronski« del, ta bi bil v klasični delitvi ekvivalent aranžmajem. Te posnetke so nato prenesli v čikaški studio Soma in pod nadzorom Johna McEntira dodali bas in bobne. Res pa je, da postopek ne kaže na končni rezultat. Album zveni povsem enotno, »okostje« in »meso« sta sinhronizirana do zadnjega bita.

Pomembnejša od postopkov so sporočila in vsebina. Vizualni namig je že napol zamegljen motiv rastočega industrijskega in urbanega središča na naslovnici albuma. Na slišni ravni obdelani elektronski drobci preletavajo vse dimenzije med zvočnikoma in sprožajo srhljiv potujitveni efekt. Podobne učinke so sprožali zgodnji Cabaret Voltaire in 23 Skidoo, le da v tistem času niso imeli dostopa do novodobne tehnologije.

Radian za zdaj še ne koketirajo s popularno plesnostjo, njihov ritem je premišljeno natančen, globok, nekako ekstatičen. Ni namenjen telesu, temveč možganom. Sledijo notranji logiki zapisa in zanihajo v dolgih valovih od predirnega, kovinskega zidu hrupa, ki grozi, da bo pod seboj pokopal poslušalca, do najbolj oddaljenih zvenenj, ki postopoma ugašajo kakor zvezde na jutranjem nebu. Radian slikajo urbane zvočne pokrajine, pri tem niso vselej prijetni za ušesa, a znotraj dovolj usmerjenega zvočnega toka se bo poslušalec mestoma prepustil tudi lagodju repeticije ali zgolj užival v zvočnih podrobnostih.

Iskanje lepote skozi urbano tesnobo jih približa še eni referenci, nemškemu duu Neu!. Konkretno Radian to izkazujejo s podrobnostjo, ki skoraj ne more biti naključna. Namerni sekundni premor med sklepno skladbo Nord, tako rekoč motnja v obliki tišine, je »pozdrav« istemu postopku v skladbi Sonderangebot s prvenca Neu!, kakor je zabeležen na CD-plošči. Neu! sta namreč na ta način ponagajala kupcem CD-plošče in istočasno pokazala na afiniteto do težko dostopnega originala na vinilu. Radian to povzemajo, tudi tako, da je nekje na sredi trajanja CD-plošče, med četrtim in petim zapisom, vtisnjen nadpovprečno dolg premor, ki virtualno loči strani A in B. Ta premor je morda celo tako dolg, da bi hitri rokovalec z vinilom v tem času obrnil vinilno ploščo. Hm, in tudi marsikateri digitalno popačeni utrinek zveni kot škrtanje spraskanega vinila. Torej če Radian s postopki stojijo trdno v 21. stoletju, se zavedajo, da so se enake ideje konstituirale že v tehnološki pradavnini …

Janez Golič